TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora prvi in drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini po 285,59 EUR in tretji toženki stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

V tožbi sami tožeča stranka sploh ni opredelila obdobja, na katerega se nanašajo njeni zahtevki. Priložila pa je listine: izpis odprtih postavk in račune. Ene in drugo so sicer lahko dokazi, ti pa ne morejo nadomeščati trditev. 212. člen ZPP namreč jasno razlikuje med trditvami in dokazi.

Na temelju sklenjenih pogodb tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati ničesar, saj upravniki sami niso bili pogodbene stranke. Vse štiri pogodbe, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, sta namreč sklenili tožeča stranka in prva toženka, pri čemer je bila prva toženka vselej zastopnica etažnih lastnikov. Na pogodbenem pravnem temelju bi lahko tožeča stranka kvečjemu zahtevala plačilo od etažnih lastnikov, ne pa od toženk. Pogodbeni stranki sta v tem primeru na eni strani dobavitelj, na drugi strani pa etažni lastniki. Upravnik je namreč le zastopnik etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1), ne pogodbena stranka. Tožeča stranka ne navaja, da se je upravnik zavezal plačevati toplotno energijo, ki jo je dobavljala tožeča stranka etažnim lastnikom. Upravitelj pa ima na temelju takšne pogodbe vendarle dolžnost do samega dobavitelja. Tretji osebi je namreč dolžan na njeno zahtevo dati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Tožeča stranka bi lahko zahtevala kvečjemu odškodnino od toženk, če bi toženke kršile to svojo obveznost. Odškodnino bi lahko praviloma zahtevala v višini svojega izpada dohodkov (168. člen OZ).

Upravniki niso kršili svojih dolžnosti, ker ni bilo določeno delitveno razmerje za razdelitev izdatkov za toploto med stavbami, in očitno tudi ne med etažnimi lastniki samimi. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Odločanje o razdelitvi stroškov med samimi stavbami v soseski, in o delitvi stroškov znotraj posamezne stavbe, pa je posel upravljanja. Tega lahko sklenejo le etažni lastniki sami (prvi odstavek 117. člena in 67. člen SPZ). Prvi odstavek 117. člena SPZ se sicer nanaša le na upravljanje skupnih delov. Glede upravljanja posameznega dela zgradbe, kolikor se nanaša na dobavo toplotne energije, pa že iz povsem stvarnih razlogov ne more veljati nič drugega. Upravniki teh odločitev ne sprejemajo sami, za opustitev sprejetja takih odločitev pa zato tudi praviloma niso odgovorni.