TFL Vsebine / TFLGlasnik

Doktrina o neustavni spremembi ustave (ali: doktrina o protiustavnem ustavnem amandmaju) velja za posebej sporno, celo kontroverzno temo v ustavnopravni teoriji. ^[1] V zadnjih letih je bilo na to temo napisanih in objavljenih več člankov in knjig. ^[2]

V zadnjih dvajsetih letih nisem spremenil svojega pogleda na to doktrino in njeno ustavnosodno uporabnost.^[3] Doktrina se razvija že desetletja. Zato je problem zavračanja kakršne koli resne razprave o tej doktrini v domačem pravnem okolju nazoren primer ustavnopravne ignorance, ozkosti razumevanja in dojemanja prava v slovenskem okolju in pokazatelj skromnosti etične zavesti (etičnega samorazumevanja) predstavnikov pravne stroke.

Žal to dejstvo močno vključuje tudi aktualno sestavo Ustavnega sodišča. To sodišče še naprej zavrača doktrino o neustavni spremembi ustave (in ne samo te doktrine), ne da bi za to kot razlog navedlo en sam, ustavnopravno utemeljen in argumentiran stavek, ki bi bil podprt z ustavnopravno literaturo in primerjalno ustavnosodno prakso.^[4] Tudi v tem primeru Ustavno sodišče zavrača to doktrino, ki je sestavni del ustavnopravne abecede ali slovnice, z argumentom moči, ne z močjo argumenta. ^[5]

Seveda tudi to trditev zapišem v dobri veri in z najboljšimi nameni.

Ta tema velja za »kontroverzno temo«. A sam v njej ne prepoznam kake posebne kontroverznosti. Razen, če kot »kontroverzno« označimo dejstvo, da ustavnopravne razprave o tej doktrini v Sloveniji ni in da je nepoznana, ali nemara celo nedojemljiva tudi večini ustavnih sodnikov in sodnic. To potem ni več zadeva kontroverznosti, ampak znanja, veščine in etike. ^[6]

Seveda je lahko tudi sprememba ustave protiustavna. Bodisi v obliki člena bodisi v obliki ustavnega amandmaja bodisi v obliki ustavnega zakona. In seveda je zato ustavno sodišče »kompetentno« ali »legitimirano« tudi za ustavnosodno presojo ustavnosti pravnih aktov, ki vsebujejo pridevnik »ustavni« in se s tem postavljajo na hierarhično raven ustave.^[7]

Zato zatrjujem (ne prvič, to sem javno že storil večkrat, začenši leta 2000) dvoje. Prvič, prevladujoči model ustavne demokracije v Evropi – konkretno, državah članicah Sveta Evrope – je model »temeljske« ustavne demokracije. ^[8] Zanj je bistveno, da suverenost kot politično in pravno kakovost namenja temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam in temeljnim ustavnim in mednarodnopravnim načelom: ustavnost, zakonitost, demokratičnost, oblast ljudstva, vladavina prava in socialna država. Drugič, izpeljava te doktrine iz omenjenih normativnih predpostavk je zadeva logične nujnosti. Zato bi morala biti ta doktrina kot »nauk« del splošnega ustavnopravnega poučevanja o socialni ustavni demokraciji in sodobnem ustavništvu. ^[9]

Na pravi poti k utemeljitvi te doktrine je bil že (tudi »kontroverzni«) C. Schmitt, ko je zapisal:

»Če ustava predvideva možnost ustavne revizije, s tem ne želi ponuditi legalne metode za ukinjanje lastne legalnosti, še manj legalnega sredstva za rušenje svoje legitimnosti.«^[10]

Oziroma, kot pravi avtor, ki je za disertacijo na temo te doktrine prejel visoko mednarodno priznanje evropske pravne skupnosti:

»Vprašanje, ali bi bil ustavni amandma lahko protiustaven, se zdi paradoks … Ta disertacija pokaže, da izraz »neustavni ustavni amandma« ne vsebuje paradoksa, ampak samo napačno uporabo predpostavk. Ko je narava moči amandmaja pravilno določena, paradoks izgine^.«[11]

Ta doktrina je, z izjemo Slovenije, zadeva splošne in obsežne teoretične analize in ustavnopravnega učenja v svetu. ^[12] Vseeno pa tej, sicer odlični analizi te doktrine nekaj »manjka«: konkretizirani zaključek o vnaprejšnji predvidljivosti, kdaj naj se ta doktrina uporabi pri ustavnosodnem odločanju. To konkretizacijo, s tem pa samo doktrino, bom podrobneje razčlenil v članku, ki je v postopku za objavo v reviji Pravnik. ^[13]

---

[1] Glej Arne Mavčič: Zakon o Ustavnem sodišču s pojasnili. Nova revija. Ljubljana, 2000, str. 133-134; Gagik Harutyunyan, Arne Mavčič: The constitutional review and its development in the modern world. Yerevan-Ljubljana, 1999, dostopno na <http://www.concourt.am/Books/harutunyan/monogr3/book.htm> (25. 7. 2020).

[2] Richard Albert: How a Court Becomes Supreme? Defending the Constitution from Unconstitutional Amendments, v: Maryland Law Review, 77 (2017) 1. Citirano v ločenem mnenju sodnika ddr. Klemna Jakliča k odločitvi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-32/15-68, z dne 30. novembra 2018, kjer je navedena tudi obsežna literatura na temo neustavnega ustavnega amandmaja. Sodniku ddr. Jakliču pritrjujem.

[3] Klemen Jaklič, Peter Jambrek: Contribution to the Opinion of the Venice Commission on Constitutional Amendments Concerning Electoral Legislation in Slovenia, v: Nova revija, št. 221-222/2000, str. 263–273.

[4] Odločitev št. U-I-32/15.

[5] Nemško ustavno sodišče se je s to doktrino soočilo večkrat. Glej primere št. 3 BverfGE 225 (1953), 5 BverfGE 85 (1956), (1970), 34 BverfGE 269 (1973), 49 BVerfGE 357 (1978); 54 BVerfGE 39 (1980); 56 BVerfGE 247 (1981). Glej tudi Klemen Jaklič: Apel za legitimno pravno državo, v: Nova revija, št. 221-222/2000, str. 253–259.

str. 253–259; Donald P. Kommers: The constitutional jurisprudence of the federal republic of germany. Duke University Press, 1997, str. 42; David P. Currie: The constitution of the federal republic of germany. The University of Chicago Press, Chicago 1994.

[6] A za to pomanjkanje znanja in razumevanja ne gre kriviti samo aktualne sestave Ustavnega sodišča. Ta dejansko nadaljuje konceptualno – zgrešeno – pot, ki so jo začrtale že predhodne sestave tega sodišča. Glej odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-I-32/93, U-I-332/94, U-I-184/96, U-I-384/96 , U-I-214/00, Up-462/02.

[7] Glej K. Jaklič, nav. delo (2000), str. 253–259; G. Harutyunyan in A. Mavčič, nav. delo, str. 282. Glede koncepta »militantne democracije«, ki ima marsikaj konceptualnega opraviti s to doktrino, glej M. Thiel, nav. delo (2009); Aleksander R. Kirshner: A theory of militant democracy. The ethics of combating political extremism. Yale University Press, 2014.

[8] Glej Andraž Teršek: Suverenost, ljudstvo in človekove pravice, v: REVUS, št. 9/2009, str. 45–64, dostopno na (25. 6. 2020); Andraž Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo. Univerzitetna založba Annales, Koper 2014, str. 392–408.

[9] Glej Alec Stone Sweet: Governing with judges. Constitutional politics in Europe. Oxford University Press, New York 2000.

[10] Carl Schmitt: Legalnost i legitimnost, v: M. Kasapović in N. Zakošek (ur.): Legitimnost demokratske vlasti. Naprijed, Zagreb 1996, str. 88; Carl Schmitt: Tri razprave. Krt, Ljubljana 1994.

[11] Yaniv Roznai: Unconstitutional constitutional amendments: a study of the nature and limits of constitutional amendment powers. The London School of Economics and Political Science. A thesis submitted to the Department of Law of the London School of Economics for the degree of Doctor of Philosophy. London, 2014, str. 244. Dr. Roznai je svoj nagrajeni doktorat objavil v knjigi Yaniv Roznai: Unconstitutional Constitutional Amendments: The Limits of Amendment Powers. Oxford University Press, Oxford 2017. Na tem mestu se zahvaljujem dr. Roznai za prijazen odziv na moj članek na to temo, ki sem mu ga poslal v branje.

[12] Glej Richard Albert: Constitutional Amendments. Making, Breaking, and Changing Constitutions. Oxford University Press, Oxford 2019; Richard Albert, Joel I. Colón-Ríos: Quasi-Constitutionality and Constitutional Statutes
Forms, Functions, Applications. Routledge, 2019; Richard Albert, Bertil Emrah Oder (ur.): An unamendable constitution? Unamendability in constitutional democracies. Springer, 2020.

[13] V članku odgovorim tudi na vprašanje, ki je implicitno vključeno v načelni tezi prof. dr. Richarda Alberta, ki jo je zapisal ob najini osebni korespondenci: »You make a strong case for the unconstitutional constitutional amendments doctrine, though I still believe that this doctrine is problematic and should not be applied, with perhaps a few exceptions, though only rarely, if ever.«