IZREK
I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točkah I/4 in II izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.
III. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.
JEDRO
Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.