Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (ELD direktiva)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –
ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 175(1) Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Komisije [1],
ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora [2],
po posvetovanju z Odborom regij,
skladno s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe [3], glede na skupno besedilo, ki ga je odobril Spravni odbor 10. marca 2004,
ob upoštevanju naslednjega:

V Skupnosti je trenutno veliko onesnaženih območij, ki predstavljajo večje tveganje za zdravje, v zadnjih desetletjih pa se je tudi dramatično povečala izguba biotske raznovrstnosti. Če ne bomo ukrepali, se lahko v prihodnje onesnaženost območij in izguba biotske raznovrstnosti še povečata. Preprečevanje in sanacija okoljske škode, kolikor je to mogoče, prispevata k uresničevanju ciljev in načel okoljske politike Skupnosti, kakršni so opisani v Pogodbi. Pri odločitvah o načinu sanacije škode je treba upoštevati lokalne razmere.

Preprečevanje in odpravo okoljske škode je treba izvajati z zavzemanjem za načelo "plača povzročitelj obremenitve", kakor je navedeno v Pogodbi in skladno z načelom trajnostnega razvoja. Temeljno načelo te direktive torej je, da bi moral biti izvajalec, ki je povzročil okoljsko škodo ali neposredno nevarnost škode, finančno odgovoren zanjo, s čimer bi izvajalce spodbujali k sprejetju ukrepov in razvijanju načinov ravnanja, ki bi čim bolj zmanjšali nevarnost okoljske škode, tako pa bi bila manjša tudi izpostavljenost izvajalcev finančni odgovornosti.

Ker cilja te direktive, namreč oblikovanja enotnega okvira za preprečevanje in sanacijo okoljske škode ob primernih stroških za družbo, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in bi ga bilo laže doseči na ravni Skupnosti zaradi obsega te direktive in njene povezanosti z drugo zakonodajo Skupnosti, namreč Direktivo Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic [4], Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst [5] in Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike [6], lahko Skupnost sprejme ukrepe skladno z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti, kakor je določeno v istem členu, ta direktiva ne sega čez meje, nujne za doseganje navedenega cilja.

Okoljska škoda vključuje tudi škodo, ki jo povzročijo elementi, prenašajoči se po zraku, če lahko povzročijo škodo vodam, tlom, zavarovanim vrstam ali naravnim habitatom.

Koncepte, ki so koristni za pravilno razlago in uporabo sistema, predvidenega s to direktivo, je treba določiti zlasti glede opredelitve okoljske škode. Če neki koncept izhaja iz druge ustrezne zakonodaje Skupnosti, je treba uporabiti enako opredelitev, tako da se uporabljajo enaka merila in velja enotna uporaba.

Zavarovane vrste in naravne habitate je mogoče opredeliti tudi glede na vrste in habitate, ki so zavarovani na podlagi nacionalne zakonodaje o ohranjanju narave. Kljub temu pa je treba upoštevati posebne situacije, pri katerih zakonodaja Skupnosti ali enakovredna nacionalna zakonodaja predvideva nekatera odstopanja od ravni varstva, namenjenega okolju.

Za oceno škode, povzročene tlom, kakor je opredeljena v tej direktivi, je zaželena uporaba postopkov za oceno tveganja, s katerimi se določi, kakšna je verjetnost tveganja za zdravje ljudi.

Ta direktiva se v zvezi z okoljsko škodo uporablja za poklicne dejavnosti, ki so tvegane za zdravje ljudi ali okolje. Take dejavnosti je treba načelno prepoznati glede na ustrezno zakonodajo Skupnosti, ki predvideva predpisane zahteve za nekatere dejavnosti ali prakse, štete kot potencialno ali dejansko tvegane za zdravje ljudi ali za okolje.

Ta direktiva se pri škodi, povzročeni zavarovanim vrstam in naravnim habitatom, uporablja tudi v zvezi z vsemi drugimi poklicnimi dejavnostmi, razen tistimi, ki so skladno z zakonodajo Skupnosti že neposredno ali posredno ugotovljene kot dejansko ali potencialno tvegane za zdravje ljudi ali za okolje. V takih primerih je izvajalec odgovoren po tej direktivi le, če je ravnal namenoma ali iz malomarnosti.

Izrecno se upošteva Pogodba Euratom in ustrezne mednarodne konvencije ter zakonodaja Skupnosti, ki obsežneje in strože urejajo katero od dejavnosti, ki spadajo v področje uporabe te direktive. Ta direktiva, ki pri natančni navedbi pooblastil pristojnih organov ne predvideva dodatnih kolizijskih norm, ne posega v pravila o mednarodni pristojnosti sodišč, ki so predvidena med drugim v Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah [7]. Ta direktiva se ne uporablja v zvezi z dejavnostmi, katerih glavni namen je služiti obrambi države ali mednarodni varnosti.

Namen te direktive je preprečevati in sanirati okoljsko škodo ter ne vpliva na pravico do običajnih odškodnin, priznanih skladno z ustreznimi mednarodnimi sporazumi, ki urejajo civilno odgovornost.

Številne države članice so pogodbenice mednarodnih sporazumov, ki obravnavajo civilno odgovornost na posebnih področjih. Tem državam članicam bi moralo biti omogočeno, da ostanejo pogodbenice tudi po začetku veljavnosti te direktive, medtem ko druge države članice ne smejo izgubiti svobodne izbire, da postanejo pogodbenice teh sporazumov.

Vseh oblik okoljske škode ni mogoče sanirati z odškodninskim mehanizmom. Če naj bo ta učinkovit, mora obstajati en ali več ugotovljivih onesnaževalcev, škoda mora biti konkretna in količinsko opredeljiva, med škodo in ugotovljenim onesnaževalcem (onesnaževalci) pa mora obstajati vzročna zveza. Odškodnina torej ni primeren instrument za obravnavo širšega, razpršenega onesnaževanja, pri katerem ni mogoče povezati negativnih učinkov na okolje z dejanji ali brez dejanj posameznih akterjev.

Ta direktiva se ne uporablja za primere telesne poškodbe, za škodo na zasebni lastnini ali za razne oblike gospodarske škode in ne vpliva na nobeno pravico v zvezi s temi vrstami škode.

Ker sta preprečevanje in sanacija okoljske škode nalogi, ki neposredno prispevata k izvajanju okoljske politike Skupnosti, morajo organi oblasti zagotoviti pravilno izvajanje sistema, predvidenega v tej direktivi.

Obnovitev okolja mora potekati učinkovito, s čimer se zagotovi izpolnitev ustreznih ciljev obnovitve. Za to se oblikuje skupni okvir, pristojni organ pa nadzira njegovo izvajanje.

Treba je predvideti ukrepanje v položaju, ko pride do več primerov okoljske škode tako, da pristojni organ ne more zagotoviti hkratnega sprejetja potrebnih sanacijskih ukrepov. Takrat ima pristojni organ pravico odločiti, kateri primer okoljske škode je treba najprej sanirati.

Skladno z načelom "plača povzročitelj obremenitve" mora izvajalec, ki je povzročil okoljsko škodo ali neposredno nevarnost take škode, načelno kriti stroške potrebnih preventivnih ali sanacijskih ukrepov. Če pristojni organ sam ali prek tretje stranke ukrepa namesto izvajalca, zagotovi, da stroške, ki jih ima, povrne izvajalec. Primerno je tudi, da morajo izvajalci nazadnje kriti stroške ocene okoljske škode in, če je to ustrezno, ocene neposredne nevarnosti tako nastale škode.

Države članice lahko določijo pavšalno izračunavanje upravnih stroškov, stroškov postopka, stroškov izvrševanja ukrepov in drugih splošnih stroškov.

Izvajalcu ni treba nositi stroškov preventivnih ali sanacijskih ukrepov, sprejetih skladno s to direktivo v primerih, kjer je škoda ali neposredna nevarnost zanjo posledica dogodkov, ki so zunaj nadzora izvajalca. Države članice lahko dovolijo izvajalcem, ki ne ravnajo namenoma ali iz malomarnosti, da ne krijejo stroškov sanacijskih ukrepov, če je škoda posledica emisij ali dogodkov, ki so bili izrecno dovoljeni, ali če možnost za nastanek škode ni mogla biti znana v času dogodka ali emisije.

Izvajalci morajo kriti stroške v zvezi s preventivnimi ukrepi, če bi morali biti ti ukrepi samo po sebi razumljivo sprejeti, da bi bile upoštevane zakonski, upravni in drugi predpisi, ki urejajo dejavnosti ali pogoje dovoljenj ali odobritev.

Države članice lahko določijo nacionalna pravila o razdelitvi stroškov, kadar je več povzročiteljev. Zlasti lahko upoštevajo posebni položaj uporabnikov proizvodov, ki niso nujno odgovorni za okoljsko škodo pod enakimi pogoji kakor proizvajalci teh proizvodov. V tem primeru se razdelitev odgovornosti določi skladno z nacionalno zakonodajo.

Pristojni organi imajo pravico, da od izvajalca zahtevajo povrnitev stroškov preventivnih ali sanacijskih ukrepov v primernem roku od datuma sprejetja ukrepov.

Treba je zagotoviti, da so na voljo učinkoviti načini izvajanja in izvrševanja ter da so hkrati primerno zavarovani upravičeni interesi izvajalcev in drugih zainteresiranih strani. Pristojni organi so odgovorni za posebne naloge, ki zahtevajo ustrezno upravno presojo, predvsem za oceno pomembnosti škode in določanje ustreznih sanacijskih ukrepov.

Osebe, ki jih okoljska škoda negativno prizadene ali bi jih lahko negativno prizadela, morajo imeti pravico od pristojnega organa zahtevati, da ukrepa. Vendar pa je varstvo okolja razpršen interes, po katerem posamezniki ne ukrepajo vedno ali pa ne morejo ukrepati. Nevladnim organizacijam, ki se zavzemajo za varstvo okolja, bi torej morali dati priložnost, da primerno prispevajo k učinkovitemu izvajanju te direktive.

Zadevna pravna ali fizična oseba bi morala imeti dostop do postopkov preverjanja odločitev pristojnega organa, njegovih ravnanj ali opustitev ravnanja.

Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi spodbujajo izvajalce k uporabi ustreznega zavarovanja ali drugih instrumentov finančnega jamstva ter razvoj instrumentov finančnega jamstva in trgov z njimi, s čimer se zagotovi učinkovito pokrivanje finančnih obveznosti na podlagi te direktive.

Če okoljska škoda prizadene ali bi verjetno prizadela več držav članic, te države sodelujejo za zagotavljanje ustreznih in učinkovitih preventivnih ali sanacijskih ukrepov v zvezi s škodo. Države članice lahko zahtevajo povračilo stroškov za preventivne ali sanacijske ukrepe.

Ta direktiva ne preprečuje državam članicam, da ohranijo ali sprejmejo strožje predpise v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode; prav tako jim ne preprečuje sprejetja ustreznih ukrepov, kadar bi lahko prišlo do podvojene povrnitve stroškov zaradi hkratnega delovanja pristojnega organa po tej direktivi in osebe, katere imetje je prizadela okoljska škoda.

Določbe te direktive se ne uporabljajo za škodo, povzročeno pred iztekom roka za prenos te direktive.

Države članice poročajo Komisiji o izkušnjah pri uporabi te direktive, kar Komisiji omogoči, da ob upoštevanju vpliva na trajnostni razvoj in prihodnjih vplivov na okolje preuči, ali je potreben kakšen ponovni pregled te direktive –

Namen te direktive je oblikovati okvir okoljske odgovornosti, ki temelji na načelu "plača povzročitelj obremenitve", za preprečevanje in sanacijo okoljske škode.

V tej direktivi:

1. "okoljska škoda" pomeni

(a) škodo, povzročeno zavarovanim vrstam in naravnim habitatom, in sicer kakršno koli škodo, ki ima večje škodljive vplive na doseganje ali vzdrževanje ugodnega stanja ohranjenosti takih habitatov ali vrst. Resnost vplivov se oceni glede na stanje ob upoštevanju meril iz Priloge I.

Škoda, povzročena zavarovanim vrstam in naravnim habitatom, ne vključuje prej ugotovljenih škodljivih vplivov, nastalih zaradi izvajalčevega dejanja, ki so ga pristojni organi izrecno dovolili skladno z določbami člena 6(3) in (4) ali člena 16 Direktive 92/43/EGS ali člena 9 Direktive 79/409/EGS, ali pri habitatih in vrstah, ki niso zajeti v zakonodajo Skupnosti, skladno z enakovrednimi določbami nacionalne zakonodaje o ohranjanju narave;

(c) škodo, povzročeno tlom, in sicer vsako onesnaženje tal, ki predstavlja znatno nevarnost škodljivih vplivov na zdravje ljudi zaradi neposrednega ali posrednega vnosa snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov v tla ali pod tla;

2. "škoda": pomeni merljivo negativno spremembo naravnega vira ali merljivo prizadetost funkcije naravnega vira, do katere lahko pride neposredno ali posredno;

3. "zavarovane vrste in naravni habitati" pomenijo

(a) vrste, navedene v členu 4(2) Direktive 79/409/EGS, ali vrste, navedene v Prilogi I k navedeni direktivi ali v prilogah II in IV k Direktivi 92/43/EGS;

(b) habitate vrst, navedene v členu 4(2) Direktive 79/409/EGS ali v Prilogi I k navedeni direktivi ali v Prilogi II k Direktivi 92/43/EGS, in naravne habitate iz Priloge I k Direktivi 92/43/EGS ter razmnoževališča ali počivališča vrst iz Priloge IV k Direktivi 92/43/EGS; in

(c) če država članica tako določi, vsak habitat ali vrsto, ki nista navedena v navedenih prilogah, ki ju država članica določi za enakovredne namene, kakor so tisti iz navedenih dveh direktiv;

4. "stanje ohranjenosti" pomeni

(a) stanje ohranjenosti naravnega habitata pomeni skupek vplivov, ki delujejo na naravni habitat in njegove značilne vrste in ki lahko vplivajo na njegovo dolgoročno naravno razširjenost, strukturo in funkcije ter dolgoročno preživetje njegovih značilnih vrst na evropskem ozemlju držav članic, na katerem se uporablja Pogodba, ali na ozemlju države članice ali na naravnem območju razširjenosti takega habitata.

Šteje se, da je stanje ohranjenosti naravnega habitata "ugodno":

(b) stanje ohranjenosti vrste pomeni skupek vplivov, ki delujejo na to vrsto in lahko dolgoročno vplivajo na razširjenost in številčnost njenih populacij na evropskem ozemlju držav članic, na katerem se uporablja Pogodba, ali na ozemlju države članice ali na naravnem območju razširjenosti take vrste.

Šteje se, da je stanje ohranjenosti vrste "ugodno":

5. "vode" : pomenijo vse vode, zajete v Direktivo 2000/60/ES;

6. "izvajalec" : pomeni fizično ali pravno, zasebno ali javno osebo, ki upravlja ali nadzira poklicno dejavnost, ali če je to predvideno v nacionalni zakonodaji, osebo, na katero so prenesene odločilne gospodarske pravice razpolaganja nad tehničnim delovanjem take dejavnosti, vključno z imetnikom dovoljenja ali pooblastila za tako dejavnost, ali osebo, ki registrira tako dejavnost ali o njej obvešča;

7. "poklicna dejavnost" : pomeni dejavnost, ki se izvaja med neko gospodarsko dejavnostjo ali v podjetju, ne glede na to, ali je zasebnega, javnega, pridobitnega ali nepridobitnega značaja;

8. "emisija" : pomeni izpust snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov, ki so posledica človekovih dejavnosti, v okolje;

9. "neposredna nevarnost škode" : pomeni dovolj veliko verjetnost, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do okoljske škode;

10. "preventivni ukrepi" : pomenijo ukrepe, ki se sprejmejo kot odgovor na dogodek, dejanje ali opustitev dejanja, ki je ustvarilo neposredno nevarnost okoljske škode, njihov namen pa je preprečiti ali čim bolj zmanjšati tako škodo;

11. "sanacijski ukrepi" : pomenijo vsako ukrepanje ali kombinacijo ukrepov, tudi ukrepe za ublažitev ali prehodne ukrepe za obnovitev, sanacijo ali nadomestitev poškodovanega naravnega vira in/ali zmanjšanih funkcij ali za zagotovitev ustreznega nadomestila tem virom ali funkcijam, kakor je predvideno v Prilogi II;

12. "naravni vir" : pomeni zavarovane vrste in naravne habitate, vodo in tla;

13. "funkcije" in "funkcije naravnih virov" : pomenijo koristno vlogo, ki jo ima naravni vir za drug naravni vir ali za javnost;

14. "referenčno stanje" : pomeni stanje v času poškodovanja naravnega vira in njegovih funkcij, ki bi obstajalo naprej, če ne bi prišlo do okoljske škode, in sicer na podlagi najboljših razpoložljivih informacij;

15. "obnovitev", vključno z "naravno obnovitvijo" : , pomeni pri vodi, zavarovanih vrstah in naravnih habitatih povrnitev poškodovanega naravnega vira in/ali zmanjšanih funkcij v referenčno stanje, pri škodi, povzročeni tlom, pa odpravo utemeljene nevarnosti pred škodljivim vplivom na zdravje ljudi;

16. "stroški" : pomenijo stroške, ki so upravičeni zaradi zagotavljanja pravilnega in učinkovitega izvajanja te direktive, vključno s stroški presoje okoljske škode, neposredne nevarnosti take škode, drugih načinov ukrepanja ter vključno z upravnimi stroški, stroški postopka ter stroški izvrševanja ukrepov, stroški zbiranja podatkov in drugimi splošnimi stroški ter stroški spremljanja in nadzora.

1. Ta direktiva se uporablja:

(a) v zvezi z okoljsko škodo, ki nastane zaradi poklicnih dejavnosti, naštetih v Prilogi III, in neposredne nevarnosti take škode, ki bi nastala zaradi navedenih dejavnosti;

(b) v zvezi s škodo, ki jo zavarovanim vrstam in naravnim habitatom povzročijo druge poklicne dejavnosti, kakršne so tiste, naštete v Prilogi III, in v zvezi z neposredno nevarnostjo škode, ki bi nastala zaradi takih dejavnosti, če bi izvajalec ravnal namenoma ali iz malomarnosti.

2. Ta direktiva se uporablja, ne da bi to posegalo v strožjo zakonodajo Skupnosti glede izvajanja katere od dejavnosti, ki spada v področje uporabe te direktive, in ne da bi to posegalo v zakonodajo Skupnosti, ki vsebuje pravila glede sporov o pristojnosti.

3. Ne da bi to posegalo v ustrezno nacionalno zakonodajo, ta direktiva ne daje zasebnim strankam pravice do odškodnine zaradi okoljske škode ali neposredne nevarnosti take škode.

1. Ta direktiva ne zajema okoljske škode ali neposredne nevarnosti take škode, ki jo povzročijo:

(a) oboroženi spopad, sovražnosti, državljanska vojna ali vstaja;

(b) izjemen, neizogiben in neustavljiv naravni pojav.