TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

Električna energija predstavlja nenadomestljivo dobrino, sej si lahko z njo nadomestimo marsikatero delo, prav tako pa nam olajša življenje. Izkoriščanje naravnih virov, da se je človeku olajšalo delo, je poznano že iz zgodovine. Sprva so bila najbolj aktualne hidroelektrarne, vendar pa takrat slednje niso zadostovale za pospešeno industrializacijo. Z izkoriščanjem fosilnih virov energije so se potrebe po električni energiji lažje zagotavljale, vendar pa se je ugotovilo, da zaradi izpustov CO₂ niso najprimernejše.

Svetovni energetski svet napoveduje še dodatno povečanje porabe električne energije, zaradi česar je potrebno obstoječe vire električne energije, ki okoljsko niso najbolj sprejemljivi, nadomestiti z ustreznejšimi rešitvami. Ena izmed ustreznih možnosti so sončne elektrarne, ki s pomočjo tehnologije sončno energijo proizvajajo električno energijo.

Zaradi možne razpršene postavitve sončnih elektrarn, se lahko veliko transportnih poti za električno energijo skrajša, s čimer se ne ustvarjajo večje izgube. Prav tako pa sončne elektrarne predstavljajo možnost za razvijanje medsebojnega trgovanja z električno energijo, ki v zadnjem času počasi prodira na površje.

2. PRAVNA OBLIKA OSEBE, KI LAHKO PRODAJA ELEKTRIČNO ENERGIJO

Skladno s pravo ureditvijo v Slovenije je električna energija, v skladu z drugim odstavkom 15. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)[1], kot oblika energije, ki jo človek lahko obvladuje, opredeljena kot stvar in tako predmet stvarne pravice, v skladu s 3. členom SPZ. Glede na 37. člen SPZ pa lahko posameznik, v skladu s svojo lastninsko pravico, s stvarjo razpolaga, jo ima v posesti, jo uporablja in uživa na najobsežnejši način.

Pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU), ki ureja področje energetike, ne postavlja omejitev, kdo bi lahko prodajal električno energijo. Prav tako tudi nacionalno pravo, poleg določb v Energetskem zakoniku (odslej: EZ-1)[2], ki prav tako kot določbe zakonodaje na področju energetike, ne določajo izrecnih določb o pogojih osebe, ki bi lahko prodajala električno energijo.

Za dostop posameznika na trg s trgovanjem električne energije mora posameznik, ki želi prodajati električno energijo, izpolnjevati določene pogoje, da mu je dostop na trg sploh omogočen. Pri tem je treba upoštevati splošna pravila za opravljanje (katere koli) gospodarske dejavnosti. Slednjo lahko na trgu opravljajo zgolj gospodarski subjekti. Oseba mora namreč skladno z zakonodajo za opravljanje pridobitne dejavnosti izpolnjevati zakonsko določene pogoje, torej, da je pravna oseba (saj lahko le slednje opravljajo gospodarsko dejavnost, prav tako pa lahko pridobitno dejavnost skladno z zakonskimi določili Zakonom o gospodarski dejavnosti (v nadaljevanju: ZGD-1)[3] opravlja v okviru organiziranega podjetja fizična oseba, ki je podjetnik). Izjema, za prodajo električne energije pa je v možnosti prodaje električne energije tudi v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji (glede na Uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji[4]). Prav tako pa je določena posebna obravnava fizične osebe, skladno z Zakonom o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: ZSROVE) [5], ki v 29. členu določa, da lahko dejavnost proizvodnje električne energije opravlja tudi fizična oseba, pri čemer pa je pomembno, da lahko gre za eno proizvodno napravo na obnovljive vire energije ali za soproizvodnjo z visokim izkoristkom z nazivno močjo do 50 kW. Oseba mora biti le vpisana v register fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost proizvodnje električne energije pri Agenciji za javnopravne evidence in storitve in imeti veljavno deklaracijo za proizvodno napravo.

3. PRODAJA ELEKTRIČNE ENERGIJE MED POSAMEZNIKI - MEDSEBOJNO TRGOVANJE Z ELEKTRIČNO ENERGIJO

Sistem trgovanja z električno energijo med posamezniki se očitno razlikuje od trenutno prevladujočega sistema prodaje električne energije. Sedanji prevladujoč položaj v trgovanju z električno energijo vključuje na eni strani podjetje, ki prodaja električno energijo in na drugi strani potrošnika, ki to električno energijo kupuje.

V skladu s cilji na ravni EU se bodo morale verjetno v elektroenergetskem sistemu pojaviti korenite spremembe, predvsem spremembe glede centralno proizvedene električne energije v razpršen sistem proizvedene električne energije. S tem bi se najbrž najbolj povečala prodaja električne energije, proizvedene s pomočjo izkoristka sončne energije preko sončnih elektrarn, ki jih imajo posamezniki v lasti na svojih strehah.

Do prodaje električne energije med posamezniki lahko pride v primeru, da imajo posamezniki v lasti vir, ki proizvaja električno energijo, kar predstavlja osnovni pogoj za prodajo. Sprememba na energetskem trgu se kaže že na podlagi tega, da je prisotnih vse več tako imenovanih proizvajalcev-odjemalcev. To so posamezniki, ki hkrati proizvajajo in pridobivajo električno energijo.

Koncept trgovanja z električno energijo med posamezniki je sledeč: dva posameznika, ki sta med sabo enakovredna, si med sabo prodajata določeno količino električne energije. Posameznika sta tako enakopravna udeleženca in jima trgovanje z električno energijo ne predstavlja poklicne dejavnosti.[6]

Težave na videz preprostega sistema za trgovanje z električno energijo se pojavijo zaradi tega, ker v ustaljenem elektroenergetskem sistemu, z jasnimi vlogami akterjev, ni običajno, da bi si električno energijo posameznika prodajala med sabo, tako da bi to potekalo brez posrednika. Prav tako pa so težave pri medsebojnem trgovanju tudi te, da električna energija ni sledljiva, elektroenergetsko omrežje pa mora biti za delovanje uravnoteženo, da je stabilno. Tako bi se v transakciji v primeru medsebojnega trgovanja morala udeleženca zavezati, da bo kupec iz omrežja odvzel določeno količino električne energije, ko bo proizvajalec vnesel v omrežje tisto določeno količino energije. Dejansko pa slednjega ni možno uskladiti, zaradi tega je medsebojno trgovanje predvsem računska transakcija, saj se trguje le z določeno količino električne energije.[7]

Medsebojno trgovanje z električno energijo je tako mogoče v primeru, če zakonodaja omogoča proizvajalcem, da električno energijo, ki jo sicer proizvedejo na njihovi elektrarni, namesto da bi jo imeli le za sebe, prodajo drugemu, brez posrednika.

ZSROVE določa, da gre za medsebojno izmenjavo energije iz obnovljivih virov, ko je izmenjava energije iz obnovljivih virov neposredno med udeleženci na trgu, katerih prevzemno-predajna mesta pripadajo istemu članu bilančne sheme, ali posredno prek certificiranega tretjega udeleženca na trgu, kot je agregator. Trenutno oseba, zaradi zakonskih obvez vključitve v bilančno shemo, ali preko certificiranega tretjega udeleženca na trgu, ki je agregator, kot posameznik, načeloma ne more samostojno prodajati električne energije.

Tradicionalne rešitve v elektroenergetskem sektorju zaenkrat še ne ponujajo dovolj rešitev, da bi se lahko izkoristil polni potencial OVE. Lokalni uporabniki bi lahko porabljali električno energijo, proizvedeno na njihovem lokalnem območju, kar je sicer v zadnjem času v porastu, tako, da se ne rabijo zanašati na oddaljene decentralizirane sisteme električne energije. Zaradi napredka na področju računalništva in informacijske tehnologije je to privedlo do možnosti, da lahko ločeni akterji delujejo kot bi bil en sam subjekt, torej usklajeno. Trgovanje z električno energijo lahko poteka med nepovezanimi udeleženci, ki so zainteresirani za čisto energijo, na podlagi zasebnih spletnih povezav, tehnologije veriženja blokov in sistemom shranjevanja.[8] V sistemu trgovanja z električno energijo iz obnovljivih virov bodo namreč pomembno vlogo igrali hranilniki, ki bi bili priključeni na sistem, saj to predstavlja možnost, da bi se nestanovitnost OVE ublažila, in tako nestanovitnost na uporabo električne energije ne bi imela več takšnega pomena.

Pogled na trg, ki je osredotočen na potrošnike, se opira na strukture, ki temeljijo na skupnosti in medsebojnim trgovanjem. Z decentralizirano strukturo se doseže, da v tem sodelujejo vsi udeleženci, tako da si medsebojno izmenjujejo dobrine.[9]

Na podlagi veliko raziskav in pilotnih projektov je bila prikazana učinkovitost medsebojnega trgovanja z električno energijo, kar predstavlja potencialno rešitev za v prihodnje. Zaradi vseh mehanizmov, ki so na voljo, bi bilo potrebno celoten sistem prilagoditi oziroma usmeriti s smernicami, in tudi v naprej raziskovati to področje.[10]

4. SKLEP

Trenutna zakonodajna ureditev je do določene mere še neprimerna za medsebojno trgovanje z električno energijo, vendar pa je toliko ohlapna, da se lahko približek takšnega trgovanja med posamezniki izvaja le v določenem obsegu, vendar ne v polnem potencialu, ki je sicer teoretično mogoč. Za popoln prehod v sistem medsebojnega trgovanja s pomočjo tehnologije veriženja blokov bi bilo potrebno, da se uredi zakonska regulacija.

V primeru uporabe nove tehnologije bi se lahko kupila elektrika od tistega ponudnika električne energije, ki bo ustrezal določbam v pogodbi v katerem koli časovnem trenutku, pri čemer bi se taka pogodba lahko avtomatsko izvršila.[11] Energetski trg bi tako postal bolj pregleden in učinkovit. [12]

Zaradi naraščanja potreb po električni energiji in potrebi po pridobivanju električne energije iz čistih virov, s katerimi ne bi dodatno obremenjevali okolja, bi bilo potrebno urediti regulativni okvir, da bi tudi takšni udeleženci na nove trge vstopali bolj sproščeno in z večjo mero zaupanja. Vse to bi omogočalo, da se uresničijo zastavljeni energetski in okoljski cilji.

[1] Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20.

[2] Uradni list RS, št. 60/19 – uradno prečiščeno besedilo, 65/20, 158/20 – ZURE, 121/21 – ZSROVE, 172/21 – ZOEE, 204/21 – ZOP in 44/22 – ZOTDS.

[3] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C in 18/21.

[4] Uradni list RS, št. 57/15 in 36/18.

[5] Uradni list RS, št. 121/21 in 189/21.

[6] Glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij energetski načrt za leto 2050, COM/2011/0885 konč., ter Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030, COM/2014/015 final.

[7] Odstavek je povzet po H. van Soest, Peer-to-peer electricity trading: A review of the legal context. Competition and Regulation in Network Industries, 2018 str. 182.

[8] Povzeto po H. van Soest, Peer-to-peer electricity trading: A review of the legal context. Competition and Regulation in Network Industries, 2018, str. 192.

[9] Primerjaj T. Sousa, S. Tiago, P. Pierre, M. Fabio, B. Thomas, S. Etienne, Peer-to-peer and community-based markets: A comprehensive review, 2019, str. 368.

[10] Odstavek je povzet po Y. Liu, W. Lei, L. Jie, Peer-to-peer (P2P) electricity trading in distribution systems of the future, 2019, str. 6.

[11] S. Yanik, A. S. Kilic v C. Kahraman, G. Kayakutlu, Energy management - collective and computational intelligence with theory and applications, 2018, str. 529.

[12] M. Andoni, V. Robu, D. Flynn, S. Abram, D. Geach, D. Jenkins, P. McCallum, A. Peacock, Blockchain technology in the energy sector: A systematic review of challenges and opportunities, 2019, str. 151.