TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v točkah I. in II. izreka spremeni tako, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati vsaki od dveh tožečih strank znesek v višini 5.882,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2014 dalje do plačila in se torej zavrne še presežni tožbeni zahtevek vsake od tožečih strank za plačilo 19,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2014 dalje do plačila,

in

- v delu v točki VI. izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti še dodatnih 169,42 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.436,67 EUR.

Tožnici sta v tej pravdi postavili povsem sklepčno in zadostno trditveno podlago, ki je vključevala in trditve, da bi lahko z minimalnimi stroški nepremičnino usposobili za oddajo sami (op. kakšnih konkretnih nasprotnih trditev v tej smeri toženec sploh ni podal), in zatrjevanja, da je predmet oddajanja lahko tudi nedokončana nepremičnina, pri čemer je vložek stvar pogodbenega odnosa med najemnikom in najemodajalcem. V pritožbi omenjena „predpostavka“ vložka v višini 22.881,94 EUR torej glede na povedano ni samo predpostavka.

Obrazložitev sodišča prve stopnje, da za znižanje uporabnine za stroške zavarovanja (po oceni izvedenca 200,00 EUR letno), stroške iz naslova NUSZ (po oceni izvedenca 146,89 EUR letno) in stroške investicijskega vzdrževanja (po oceni izvedenca 600,00 EUR letno) ni nobene podlage je sicer kratka, a zadostna, da jo je mogoče pritožbeno preizkusiti in ne gre za že omenjeno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi podlage, da bi bilo treba povprečno tržno najemnino, ki je ekvivalent toženčeve obogatitve oziroma koristi, znižati za omenjene stroške.

Zaključek sodišča prve stopnje, da v pretežnem delu ni bil dobroverni posestnik nepremičnine, da se zato ne more sklicevati na pridržno pravico po SPZ in da bi drugačno stališče dalo neupravičeno prednost tožencu, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno. V takšni situaciji bi bilo morebiti treba uporabiti celo načelo prepovedi zlorabe pravic (12. člen SPZ), a zadošča že upoštevanje izravnalne pravičnosti in načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Na pridržno pravico se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more utemeljeno sklicevati posestnik, ki je bil v pretežnem delu časovnega obdobja, v katerem so bila opravljena vlaganja, nedobroveren. Nenazadnje pa se z retencijsko pravico lahko utemeljeno ugovarja le lastnikovemu vrnitvenemu zahtevku in retinent v tem času ni več dobroverni posestnik, kar pomeni, da mora koristi (plodove) iz stvari v vsakem primeru vrniti lastniku.