TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sta dolžni plačati toženim strankam pritožbene stroške v višini 1.855,62 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožeči stranki sta dolžni plačati stranskemu intervenientu pritožbene stroške v višini 1.855,62 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Stranka, ki se z zavrnitvijo izvedbe dokaza ne strinja, mora to kršitev uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa mora substancirano navesti dejstva, zaradi katerih meni, da bi izvedba konkretnega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev oziroma drugačne rešitve spora. Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik te kršitve izrecno in obrazloženo uveljavljati. Pritožnik mora navesti (ne dokazati) dejstva, ki kažejo, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza odločilna dejstva ostala nedokazana in se sodišče prve stopnje iz tega razloga ni moglo opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki so materialnopravno odločilni za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tretji odstavek 4. člena ZVPot določa, da le v primeru, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku obvesti oškodovanca o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik.

Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo v preambuli in 4. členu opredeljuje Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. 7. 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta 1999/34/ES z dne 10. 5. 1999 (v nadaljevanju Direktiva) se ne sme razlagati na način, ki bi oškodovancu nalagal nerazumno dokazno breme, ker je namen Direktive uravnotežiti položaj oškodovanca in (objektivno odgovornost) proizvajalca, ob upoštevanju dolžne zaščite potrošnika, ki upravičeno pričakuje zaščito pred škodo, ki mu jo je povzročil izdelek z napako. Za dokazovanje napake v okviru vzročne zveze se od oškodovanca zahteva, da dokaže fizični defekt na proizvodu, ki je pripeljal do pomanjkljive varnosti. Na oškodovancu ni dokazno breme, da bi moral dokazati vse posebnosti izvora napake ali natančno naravo napake na proizvodu.