TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 13. člena ter 1. in 5. točka 14. člena Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07 - v nadaljevanju ZVS) se razveljavijo. Razveljavitev iz 1. točke izreka začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Člen 20 Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, ter Uradni list RS, št. 22/91) in tretji odstavek 29. člena ZVS nista v neskladju z Ustavo. Tretji odstavek 24. člena ZVS, kolikor se nanaša na zaposlovanje duhovnikov, četrti odstavek 24. člena ZVS, kolikor se nanaša na zaposlenega duhovnika, drugi odstavek 25. člena ZVS in zadnji stavek prvega odstavka 27. člena ZVS, kolikor se nanaša na 24. in 25. člen ZVS, se razveljavijo. Razveljavitev iz 4. točke izreka začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V delu, ki ni zajet v 4. točki izreka, 24. in 25. člen ZVS nista v neskladju z Ustavo. Člena 22 in 23 ZVS ter tretji odstavek 52. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 - uradno prečiščeno besedilo) niso v neskladju z Ustavo. Člen 26 ZVS ni v neskladju z Ustavo. Peti odstavek 27. člena ZVS ni v neskladju z Ustavo. Člena 30 in 32 ZVS nista v neskladju z Ustavo.

Predmet varstva 41. člena Ustave so teistična, ateistična in neteistična prepričanja s področja etike oziroma morale, katerih notranje in zunanje lastnosti kažejo na njihovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost. Svoboda vere na najgloblji ravni pomeni pravico fizične osebe imeti vero in jo svobodno spremeniti (pozitivni vidik) ter pravico ne pripadati nobeni veri (negativni vidik). Teh notranjih premislekov že po naravi stvari ni mogoče niti urejati niti omejevati (t. i. forum internum kot posebna oblika svobode misli). Pravica svobodnega izpovedovanja vere (kot posebna oblika svobode izražanja) in svoboda izvrševanja vere (kot posebna oblika svobode ravnanja) pomenita manifestacijo notranjih osebnih odločitev navzven (t. i. forum externum). Svoboda vere se lahko uresničuje individualno ali kolektivno. Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave ima v širšem smislu tri prvine: (1) versko oziroma nazorsko nevtralnost države, (2) avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in (3) enakopraven odnos države do verskih skupnosti. Cilj tega načela je z nevtralno držo države zagotoviti resnično svobodo vesti in enakost posameznikov - verujočih in neverujočih - ter verskih skupnosti. Verska in svetovnonazorska nevtralnost države pa ni ovira za sodelovanje z verskimi skupnostmi. Avtonomnost in enakopravnost verskih skupnosti, ki ju Ustava opredeljuje kot samostojni načeli, sta zrcalna stran zahteve po državni nevtralnosti in sta orodji za zagotavljanje človekove pravice iz 41. člena Ustave. Načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti pomeni jamstvo samostojnosti verskih skupnosti v njihovih notranjih zadevah in je hkrati tudi samostojna sestavina človekove pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Načelo enakopravnosti verskih skupnosti je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave na področju odnosa države z verskimi skupnostmi in ga je treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom 14. člena Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin pri uživanju katere od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in v povezavi z drugim odstavkom istega člena, ki zapoveduje enakost vseh pred zakonom. Človekova pravica do svobode vesti je temelj urejanja položaja verskih skupnosti in ima v tem smislu prednost pred ustavnimi načeli, ki opredeljujejo položaj verskih skupnosti v razmerju do države. Vse tisto, kar sodi v okvir izvrševanja pravice do svobode vere iz 41. člena Ustave, ne more biti v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti. V neskladju s pravico verskih skupnosti do svobodnega verskega delovanja iz prvega odstavka 41. člena Ustave, razumljeno skupaj s svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave, je ureditev registracije, ki omogoča pridobitev statusa "registrirana verska skupnost" pod pogoji, da ima verska skupnost najmanj 100 polnoletnih članov, ki morajo biti bodisi državljani bodisi stalni prebivalci Slovenije, ter da najmanj zadnjih 10 let deluje v Sloveniji (oziroma je v svetu prepoznavna več kot 100 let). Poseg v človekovo pravico verskih skupnosti do pridobitve ustrezne pravne osebnosti (ki je sestavni del pravice iz prvega odstavka 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 42. člena Ustave) namreč ni nujen ukrep za zagotovitev zakonodajnega cilja, tj. podeliti posebne pravice le nekaterim (registriranim) verskim skupnostim. Financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena Ustave. Ob spoštovanju enakopravnosti verskih skupnosti pa sme država zagotavljati gmotno podporo verskim skupnostim, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti. Razlaga, ki bi pomenila, da sme država preizkušati vrednostno sprejemljivost vsebine verovanja in da sme gmotno podpirati le tiste verske skupnosti, katerih vsebinska prepričanja so ji blizu, bi bila neskladna z zapovedjo nevtralnosti, zajamčeno z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti. Zahteva, da mora biti verska skupnost, če želi pridobiti gmotno podporo države, registrirana, je razumna in stvarno upravičena, zato razlikovanje med registriranimi in neregistriranimi verskimi skupnostmi pri nudenju gmotne podpore ni v neskladju s tistim vidikom načela enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave), ki je poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom v odnosu države do verskih skupnosti. Država mora pri financiranju splošnokoristnih dejavnosti enakopravno obravnavati vse vrste združenj: verska, svetovnonazorska in druga, vendar zgolj ureditev v različnih zakonih sama po sebi še ne utemeljuje sklepa, da je razlikovanje med temi subjekti neupravičeno. Čeprav državno financiranje verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah ne sodi v okvir človekove pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave, lahko država verskim skupnostim zagotavlja potrebna finančna sredstva za opravljanje te oskrbe v obsegu in na način, ki nista v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti. Ustavno nedopusten način zagotavljanja podpore je, če država zaposli duhovnike za opravljanje verske službe v zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah. V neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti namreč po eni strani izpodjeda avtonomijo verskih skupnosti in njenih duhovnikov (ti so glede na naravo delovnega razmerja pri verskem delu lojalni tudi svojemu delodajalcu - državi), hkrati pa povzroča simbolno istovetenje države z vero, ki je negacija nevtralnosti (institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo v teh zavodih). Zakonska ureditev verske duhovne oskrbe v vojski, ki se ne nanaša zgolj na tiste pripadnike vojske, ki si te oskrbe dejansko ne morejo sami zagotoviti, ni v neskladju z negativno versko svobodo, ker ne pomeni prisilnega soočanja z izpovedovanjem oziroma izvrševanjem vere. Negativna verska svoboda je v celoti zagotovljena že s tem, ko je svobodni izbiri pripadnika vojske prepuščeno, ali bo uveljavil pravico do verske duhovne oskrbe ali ne. Ista ureditev ni v neskladju niti z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti, saj niti prekoračitev mere, ki jo zahteva Ustava v prvem odstavku 41. člena, sama po sebi še ne pomeni kršitve tega načela. Različna pogostost in intenzivnost okoliščin, ki terjajo versko duhovno oskrbo, je razumen razlog za različno določitev obsega te oskrbe, zato ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave ureditev, ki versko duhovno oskrbo za pripadnike vojske ureja drugače (v širšem obsegu) kot za policiste. Iz pozitivne verske svobode (in iz načela svobodnega delovanja verskih skupnosti, ki je njena sestavina) izvirajoča pravica graditi prostore za izpovedovanje in izvrševanje vere predpostavlja dolžnost oblasti, da pri načrtovanju posegov v prostor ne spregleda ustavno varovanih potreb vseh verskih skupnosti, ne terja pa soglasja verske skupnosti pri prostorskem načrtovanju. Ker je že po splošnih predpisih vsakomur (torej tudi neregistriranim verskim skupnostim, duhovnim, svetovnonazorskim in drugim združenjem) zagotovljena možnost sodelovanja pri prostorskem načrtovanju, ki je vsebinsko bistveno podobna izpodbijani ureditvi, slednja ni neskladna z načelom enakopravnosti. Zakonodajalčevo upoštevanje holokavsta in posledic tega ekstremnega zločina zoper človeštvo kot razlikovalnega razloga, ki judovski skupnosti pri potegovanju za finančno pomoč za enega uslužbenca spregleduje pogoj števila vernikov, je razumno in utemeljeno v naravi stvari, zato ni v neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti (tj. z vidika, ki je poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom v odnosu države do verskih skupnosti). Ni v neskladju z zahtevo jasnosti in določnosti predpisov iz 2. člena Ustave niti s prvim odstavkom 120. člena Ustave o organizacijski zakonitosti uprave, ki zahteva, da je uprava pri določanju svoje organizacije vezana na zakon, če je iz zakonskih določb mogoče ugotoviti, kateri organ je pristojen za opravljanje v zakonu določenih pristojnosti. Niso nejasne in zato niso neskladne z 2. členom Ustave zakonske določbe, ki vsebujejo nedoločne pravne pojme in iz katerih je s pomočjo metod razlage v pravu mogoče opredeliti naslovnike teh norm ter njihov vsebinski domet. Niso neskladne z načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave zakonske norme, ki dajejo izvršilni oblasti zadostno vsebinsko podlago, hkrati pa ji puščajo zadostno odprtost (širino), ki ji omogoča upoštevanje konkretnih, izrazito spreminjajočih se okoliščin pri podzakonski ureditvi organizacijskih vprašanj.