TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 115/2004 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 871/2003 z dne 13. 11. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 321/2001 z dne 20. 3. 2003 se zavrne.

Ker pritožniku ni bil vročen pisni predlog višjega državnega tožilca, niti ni bil vabljen na sejo Višjega sodišča, na kateri je bil ta predlog predstavljen in obravnavan, Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožniku ni bila dana možnost seznaniti se s predlogom višjega državnega tožilca, in se do njega opredeliti. S tem je Višje sodišče ravnalo v neskladju s pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče pritrjuje Vrhovnemu sodišču, ki je ugotovilo kršitev navedene pravice v postopku pred Višjim sodiščem. Vendar je Vrhovno sodišče obrazložilo, zakaj kljub temu sodbe Višjega sodišča ni razveljavilo, temveč je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Kot izhaja iz izpodbijanih sodb in kot navaja tudi sam pritožnik, je bilo mnenje višjega državnega tožilca pritožniku v korist, saj je predlagal, naj Višje sodišče zagovornikovi pritožbi ugodi. Iz sodb Višjega in Vrhovnega sodišča nadalje izhaja, da mnenje višjega državnega tožilca na odločitev Višjega sodišča ni v ničemer vplivalo, saj je to sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnik v postopku pred Vrhovnim sodiščem tudi ni izkazal, da bi v primeru, če bi Višje sodišče ravnalo skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo in mnenje višjega državnega tožilca vročilo pritožniku, to lahko kakorkoli vplivalo na izid postopka pred Višjim sodiščem. Zato tudi morebitna ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavitev sodbe Višjega sodišča ne bi odpravila kršitve, ki jo je sicer ugotovilo Vrhovno sodišče. Glede na navedeno ni bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker je Okrožno sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je pritožnik kriv očitanih kaznivih dejanj, tej ugotovitvi pa je z enako stopnjo prepričanosti pritrdilo tudi Višje sodišče, z navedenima sodbama ni bila kršena pritožnikova pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Kolikor pa pritožnik ne sprejema ugotovitev Okrožnega in Višjega sodišča o njegovi krivdi in meni, da je izvedeni dokazi ne podpirajo, s tem, kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čemur pa postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.