TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pred dnevi sem prejel pravno mnenje, ki ga je napisal kolega. Stranka me je prosila, naj mnenje kritično ocenim. Delo sem opravil korektno in stranki posredoval svoje poglede na obravnavano materijo, a po zaključku mi je ostal grenek priokus, saj nisem vedel, čigavo mnenje berem. Pa ne zato, ker bi ga stranka anonimizirala, temveč zato, ker se kolega pod mnenje ni podpisal. Imelo je sicer parafo in naziv pisarne, v kateri je bilo pripravljeno, a vendar je ostalo brez avtorjevega imena in priimka.

Zanemaril bom dejstvo, da takšna praksa onemogoča učinkovit nadzor nad zakonitostjo in etičnostjo odvetniškega delovanja, ter bom raje izpostavil občutek razvrednotenja argumentov, ki so v anonimni obliki delovali neresno in sramežljivo. Vse skupaj se mi je zdelo nespoštljivo tudi do bralca oziroma javnosti, ki jima je bilo mnenje namenjeno, kajti odvzeta jima je bila možnost odgovora in konfrontacije. Tovrstna praksa pa ni osamljena. Pred kratkim sem namreč prejel dopis največje slovenske odvetniške družbe, ki je bil označen le z njeno firmo, in prav tako dopis družbe, katere ustanovitelj nima težav s podpisovanjem avtorskih knjig, zato na ta fenomen ne morem več gledati le kot na pozabljivost, temveč mislim, da gre za simptom družbenih sprememb.

Anonimnost je orodje, ki v družbi pomeni najboljšo zaščito pred pregonom, kar nam že iz antike sporoča Polifemov odgovor, ko na vprašanje bratov, kdo ga je oslepil, odgovori: »Nihče.« Če je Odisej s svojo zvitostjo zahodni kulturi vcepil idejo o anonimnosti, se mi še danes sprašujemo, ali ima na družbo pozitiven ali negativen vpliv. V eni sapi anonimnost zahtevamo pri volitvah in glasovanjih, pri zakrivanju novinarskih virov, v drugi sapi pa jo preganjamo z ukinitvijo prinosniških delnic in tihih družb ter z registri dejanskih lastnikov podjetij. Anonimnost v sedanji družbeni realnosti nezadržno pridobiva vse večji pomen, bodisi kot muza neštevilnim avtorjem na spletnih forumih bodisi kot zaščitnica hongkonških protestnikov. Ne uidemo ji niti v okviru odvetniške in pravosodne materije. Sprememba Sodnega reda je tako z dopustitvijo snemanja sodnikov povzročila kar nekaj nejevolje pri sodnikih, ki so uživali v njeni tančici. Tudi odvetniki jo znamo občasno zahtevati za stranke, ko se sklicujemo na varstvo osebnih podatkov, torej na GDPR in podobne predpise. Skratka, anonimnost je preskočila okvire samozaščite političnih disidentov in se ugnezdila v naš vsakdanjik, pri čemer očitno posega tudi v ustaljene vzorce komunikacije med odvetniki.

Anonimnost je preskočila okvire samozaščite političnih disidentov in se ugnezdila v naš vsakdanjik, pri čemer očitno posega tudi v ustaljene vzorce komunikacije med odvetniki.

Sprašujem se, ali je to nujna posledica krčenja števila samostojnih odvetnikov in rasti odvetniških korporacij, ki delo svojih članov tudi formalno lahko označijo za svojo last. Je opustitev podpisovanja vlog, dopisov in pravnih mnenj načrtna politika razosebljanja odvetnikov v takšnih strukturah? Odvzemanje veljave odličnim strokovnim prispevkom, zaščita pred odgovornostjo in infamijo malomarnih vlog? Kakšno bo odvetništvo v svetu, v katerem se pripravnik na vlogo ne bo smel podpisati niti kot soavtor, v katerem se partner skrije pod anagram ali odvetnik pod priimek davno preminulega kolega iz Obdonavja? Dovolite mi, da poskusim odgovoriti.

Vloge, dopisi, mnenja bodo razosebljeni, brez možnosti subjektivne ocene, brez vpliva na avtorja, zanje pa bodo govorili v njih vsebovana dejstva in argumenti. Naslovniki bodo slog in vsebino vloge pripisovali firmi odvetniške družbe, kot blagovni znamki, podobno kot zdaj počnemo z našo najljubšo kavo ali zobno kremo. Kolegi pripravniki in pozneje tudi odvetniki ne bodo imeli možnosti, da se v javnosti osebnostno in strokovno profilirajo. Boljši med njimi ne bodo dobili ponudb za napredovanje pri konkurenčnih družbah, prav tako svojega imena ne bodo mogli unovčiti pri morebitni odločitvi za samostojno pot. Slabši ne bodo nikoli odkrili, kako dobra učiteljica je lahko infamija, ki sledi malomarnemu delu. Odgovora na dopis ne bomo več mogli nasloviti osebno na avtorja, temveč bomo njegovo vsebino morali razgaliti administrativnemu osebju ali celo spletnemu naslovu . Na srečanjih območnih odvetniških zborov se ne bomo več prepoznali kot zastopniki te ali one stranke, temveč le kot člani posamezne korporacije. Naša imena bodo nepomembna, naša osebnost v ozadju, razmišljanje pa bo postalo korporativno. In pri takem razmišljanju je prispevek posameznika običajno le marginalen. Uspehi in neuspehi bodo postali skupinski.

Vem, da slikam temnejšo prihodnost od pričakovane in načrtno pozabljam na samostojne kolege, a dopustite mi to karikaturo, zavoljo prikaza, kako drugačna je lahko prihodnost od naše pokončne stanovske preteklosti. V brazdi, ki jo je pustila obeležba 150-letnice organiziranega odvetništva na Slovenskem, sem namreč z veseljem prebiral knjigo o pokončnih kolegih, ki so se v različnih zgodovinskih obdobjih izpostavljali za pravo stvar. Najsi bo to neodvisnost odvetništva, narodnobudniška zavest ali zaščita človekovih pravic, vseskozi se je kazala pokončna drža posameznikov z imenom in priimkom, ki so ideji in naboru vrednot dajali obraz. To niso bili kolegi, ki bi se izpostavljali zgolj za svoje stranke ali zase, temveč so zastavili ime tudi za tiste enako misleče, ki se niso mogli ali znali javno izpostaviti. Odvetništvo je naše izjemne kolege opolnomočilo in jim dalo znanje ter moralni kapital za to, da so lahko svoja stališča javno zastopali.

Ob tem sem se vprašal, kdo med nami je tak, da bi lahko nanj pokazal s prstom in rekel, da si zasluži celo stran v knjigi. Odgovora še nisem našel. Verjetno zato, ker živimo v času izobilja, v kakršnem se velike osebnosti težko rodijo, morda pa tudi zato, ker smo to sposobni ugotoviti le s pogledom v preteklost. Skrbelo pa bi me, če bi bilo pomanjkanje izpostavljenih kolegov odraz konformizma in izgube naše individualnosti, ki jo vsekakor dojemam kot stanovsko lastnost, nujno potrebno za ohranjanje naše ključne vrednote: neodvisnosti.

Odvetniki moramo torej tudi z majhnimi stvarmi, z detajlom, kot je navedba avtorstva pri vlogah, ohranjati stanovsko kulturo na ravni, ki nas bo odvračala od skrivanja za maske in nas spodbujala v vlogah vzornikov. Hvaležni si bomo.

Prispevek je objavljen v reviji Odvetnik št. 93/2019.