TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka (glede nadomestila plače za čas od 17. 3. 2016 do 26. 8. 2016) in v drugem odstavku III. točke izreka (glede odločitve o stroških postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

V obravnavani zadevi je ključno vprašanje za odločitev o razliki nadomestila, vtoževanega na podlagi odredbe tožene stranke z dne 8. 3. 2016, le v tem, ali je odredba pomenila podlago za čakanje na delo doma s pravico do 100 % nadomestila plače po 137. členu ZDR-1 ali pa je pomenila zakonito podlago za izplačilo nadomestila zgolj v višini 80% - kot je odredbo v času od 9. 3. 2016 do 26. 8. 2016 izvrševala tožena stranka, tako da je tožnik vložil tožbo za izplačilo 20% razlike nadomestila plače. Zahtevek iz naslova razlike nadomestila v plači za sporno obdobje je bil po temelju napačno zavrnjen, ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je v okviru predmetnega spora mogoče ugotavljati tožnikov bolniški stalež. Pri tem je ravnalo v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, ki je sicer v pristojnosti socialnega sodišča - pa še to pod pogojem, da so za sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je ključna, da se v sporu presoja dokončni upravni akt (63. člen ZDSS-1), kar pomeni, da mora biti na pasivni strani ZZZS, kar vse pa v konkretnem primeru ni podano. V posledici nedopustne ugotovitve bolniškega staleža je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik na podlagi osmega odstavka 137. člena ZDR-1 iz naslova bolniškega staleža upravičen zgolj do nadomestila v 80% višini, ki ga je tudi že prejel, zaradi česar je zahtevek napačno zavrnilo.