TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98, 25/98 - popr., 110/02, 14/03 - ur. p. b., 51/04 in 98/04 - ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo. Zakon o varstvu potrošnikov je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka za prilagoditev poslovanja gospodarskih subjektov. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do izteka roka iz prejšnje točke se podaljša učinkovanje sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-218/04 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 117/04).

1. Ustava v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Vendar je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da skrajno liberalistično pojmovanje podjetništva ne bi bilo v skladu z Ustavo. Že iz prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave izhaja, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, po drugem stavku drugega odstavka tega člena pa se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Poleg tega pa ima zakonodajalec v drugem odstavku 15. člena Ustave pooblastilo, da z zakonom predpiše način uresničevanja človekovih pravic tudi v primeru, kadar to ni predvideno že s samo Ustavo, vendar pa je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. 2. Pravica iz 74. člena Ustave je ena od človekovih pravic, ki je ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave. Zato mora zakonodajalec določiti pravnoorganizacijske oblike za opravljanje gospodarske dejavnosti (za kar ga Ustava pooblašča v prvem stavku drugega odstavka 74. člena), glede na vrsto gospodarske dejavnosti pa tudi pogoje za njeno opravljanje. V skladu z navedenim Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) določa pravila, ki jih morajo gospodarski subjekti upoštevati pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev podjetij, in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo (1. člen). Eno od teh pravil je tudi določba o jeziku, ki ga morajo podjetja uporabljati pri poslovanju s potrošniki. 3. Vprašanje uporabe jezika pri poslovanju s potrošniki je povezano z ustavnopravnimi vprašanji, ki se nanašajo na varstvo avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, ki bi temeljila na narodnosti ali na drugih okoliščinah, določenih v prvem odstavku 14. člena. Ustava dovoljuje zakonodajalcu, da avtohtonima narodnima skupnostima in njunim pripadnikom zagotovi posebno (dodatno) varstvo. Takšno posebno varstvo je zakonodajalec zagotovil pripadnikom narodnih skupnosti tudi z izpodbijano določbo. Da bi pripadniki manjšin lahko učinkovito uveljavljali svoje pravice, ki jih imajo kot potrošniki, morajo namreč imeti možnost uporabljati tisti jezik, ki ga najbolje znajo in razumejo. Pri tem ni odločilno dejstvo, da pravica, ki jo pripadnikom manjšin daje izpodbijana določba, ni izrecno predvidena v 64. členu Ustave. Ta pravica je utemeljena z zavezo države v 5. členu Ustave, da na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice narodnih manjšin. 4. Zakonodajalec je s tem, ko je določil, da morajo podjetja na območjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, s potrošniki poslovati tudi v jeziku narodne skupnosti, ravnal v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Zato ne gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave, ki bi ga moralo Ustavno sodišče presojati po strogem testu sorazmernosti, in tudi ne za neskladje z navedeno ustavno določbo. 5. Visoka stopnja zaščite narodnih manjšin, ki je predpostavka za ohranitev identitete ter za enakopravno vključitev obeh avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov v družbeno (in torej tudi gospodarsko) življenje, pomeni razumen razlog za posebno ureditev poslovanja s potrošniki na območjih občin, v katerih živita avtohtoni narodni skupnosti. Prav tako je imel zakonodajalec razumen razlog, da je uveljavil obveznost poslovanja v obeh jezikih le za podjetja, ki poslujejo s potrošniki, ne pa tudi za druga podjetja. Takšen razlog za ureditev izhaja iz namena ZVPot. Namen tega zakona je varstvo potrošnikov. Ker so potrošniki na območjih, kjer živita narodni skupnosti, tudi pripadniki narodnih manjšin, lahko ti učinkovito uveljavljajo svoje pravice le v primeru, če pri tem lahko uporabljajo tisti jezik, ki ga najbolje znajo in razumejo.