TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Glede na značilnosti železniškega prometa (zlasti vožnjo po tirih in veliko maso železniške kompozicije, ki bistveno omejujeta možnosti preprečevanja nastanka škode v že nastalih nevarnih situacijah) je presoja preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Vprašanje deleža oškodovančevega delnega krivdnega prispevka k nastanku škode v železniški prometni nesreči pa se presoja ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti (2. in 3. odstavek 177. člena ZOR).

Tožnikova revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi druge stopnje je utemeljena, ni pa utemeljena nasprotna graja tožene stranke. Podlaga obojne presoje so ugotovljena odločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče brezpogojno vezano (člen 385.3 ZPP). Presoja utemeljenosti uveljavljanih revizijskih razlogov, tj. konkretizacije obojne graje uporabe materialnega prava, pa revizijskega sodišča ne omejuje, ker tudi po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi vsega tega bodo razlogi revizijskega sodišča o pravilni uporabi materialnega prava na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijane sodbe enotni, ne pa ločeni na odgovore na revizijske argumente ene in druge pravdne stranke.

V obravnavanem škodnem dogodku 30.8.1985 se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik poškodoval v naslednjih dejanskih okoliščinah: 1) Do škodnega dogodka je prišlo na nezavarovanem, tim. divjem prehodu čez železniško progo v neposredni bližini poslovne zgradbe in gostilne. 2) Do škodnega dogodka je prišlo v mestu in v predelu, za katerega je tožena stranka vedela, da ljudje tam progo množično (masovno) prečkajo. 3) Tožnik se je, potem ko je prehodil pot do železniških tirov, katere je nameraval prečkati, in ko je s svoje desne zagledal vlak, ustavil in čakal, da vlak odpelje (mimo). 4) Ko je lokomotiva in nekaj vagonov že odpeljalo mimo, je tožnika nenadoma nekaj udarilo, zaradi česar je padel v jarek ob progovni gredi. 5) Tožnik je stal tik ob tirih v tolikšni bližini vlaka, ki je peljal mimo, da so ga ali odprta vrata vagona ali pa kakšen tovor, ki je segal iz linije kompozicije, zadela, zaradi česar je utrpel telesne poškodbe. 6) Ko je tožena stranka (že pred škodnim dogodkom) ugotovila, da ljudje v obravnavanem predelu množično prečkajo progo, je postavila le opozorilne napise, kakršnihkoli fizičnih ovir pa ni napravila.

Tožena stranka je s pritožbo uveljavljala tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje pritožbene graje dejanskih ugotovitev v sodbi prve stopnje ni sprejelo. Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Predvsem je treba opozoriti, da s stališčem, da "ni bistveno, ali so tožnika zadela vrata vagona, kakšen predmet ali stena vagona", ni drugače ugotovilo dejanskega stanja glede te okoliščine škodnega dogodka, kakor jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (citirane prej pod točko 5).

Glede na ugotovljena dejstva je obravnavani škodni dogodek treba opredeliti kot škodni dogodek v železniškem prometu. Za take škodne dogodke odgovarja železnica po načelu objektivne odgovornosti, tj. po načelu vzročnosti (173. člen ZOR). Tudi železnica se lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (člen 177.2 ZOR). Delna krivda oškodovanca je podlaga delne oprostitve odgovornosti (člen 177.3 ZOR). Vprašanje pričakovanosti in preprečljivosti dejanja oškodovanca je konkretno vprašanje. Glede na značilnosti železniškega prometa (zlasti vožnjo po tirih in veliko maso železniške kompozicije, ki bistveno omejujeta možnosti preprečevanja nastanka škode v že nastalih konkretnih nevarnih situacijah) je presoja preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Nikakor ni mogoče reči, da je tožena stranka ravnala s skrajno skrbnostjo pri svojem ugotovljenem prizadevanju, da bi preprečevala prečkanje proge na kraju škodnega dogodka, ko je zgolj postavila opozorilne napise. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o tem (točka 6 citiranih ugotovitev) so zato narekovale pesojo, da škodni dogodek ni bil nepreprečljiv. V poštev torej pride le delna razbremenitev tožene stranke. Revizijsko načenjanje vprašanja, ali je tožena stranka sploh mogla na svojem (ali smela na tujem) zemljišču postaviti ograjo za preprečevanje prehajanja proge na kraju škodnega dogodka, je pri uveljavljanem revizijskem razlogu zmotne uporabe materialnega prava le nedovoljen (člen 385.3 ZPP) poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe. Ni odveč spomniti toženo stranko, da je sprva zatrjevala, da je tako ograjo postavila, vendar po dokazni oceni sodišča prve stopnje tega ni dokazala.

Tudi vprašanje deleža oškodovančevega delnega krivdnega prispevka k nastanku škode v železniški prometni nesreči je vprašanje, na katero je treba odgovoriti na podlagi konkretnih dejanskih okoliščin, ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti pri oškodovancu (sicer pravilno opredeljenega že v sodbi prve stopnje) in zaostrenega merila skrbnosti strokovnjaka v gospodarskem poslovanju (tj. skrajne skrbnosti) pri železnici. Pri ugotovljenih dejstvih o tem, zakaj in kako je tožnik stal ob železniških tirih, ko je po njih peljal vlak (točki 3 in 5 citiranih dejanskih ugotovitev), in o tem, kdaj in kaj je tožnika udarilo (točki 4 in 5), revizijsko sodišče ocenjuje po navedenih merilih, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je pripisalo tožniku 75% odgovornosti za škodni dogodek. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji revizijskega sodišča ni narekovala zmanjšanja odgovornosti tožene stranke pod 50%. Zato bi moralo sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sodbo prve stopnje. Utemeljeni tožnikovi reviziji je bilo torej treba ugoditi na podlagi določbe člena 395.1 ZPP in odločiti, kakor je razvidno iz izreka pod 1), obenem pa je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe člena 393 ZPP zavrniti.