TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper obsodilni del prvostopne sodbe (točka I izreka) se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper odločbo o pravdnih stroških (točka III izreka) se ugodi in se prvostopna sodba v obrestnem delu v odločbi o pravdnih stroških spremeni tako, da se črta tekst „tožeči stranki dalje“.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da je terjatev tožnika do toženke (banke) na podlagi drugega odstavka 130. člena ZPlaSS zastarala. Citirana določba ne uzakonja zastaranja terjatve zaradi neodobrene plačilne transakcije, temveč uporabniku plačilnih storitev nalaga obvestilno dolžnost o neodobreni oziroma nepravilno izvršeni plačilni transakciji. To obvestilno dolžnost mora uporabnik uveljavljati brez odlašanja po ugotovitvi, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij, vendar najkasneje v roku 13 mesecev po dnevu obremenitve. V kolikor v danih rokih obvestilne dolžnosti ne izpolni, mu ponudnik storitev (banka) ni dolžna zagotoviti popravka, to je povrnitve zneska neodobrene plačilne transakcije. Navedeni rok tako predstavlja materialni prekluzivni rok, ko po samem zakonu preneha pravica uporabnika terjati od banke povrnitev neodobrenega plačila, ne pa roka za zastaranje terjatve.

Po določbi prvega odstavka 119. člena ZPlaSS za škodo od neodobrene plačilne transakcije primarno odgovarja banka. Razbremenitev odgovornosti banke zaradi ravnanja uporabnika (potrošnika) določa 1. točka četrtega odstavka 119. člena ZPlaSS v zvezi s prvim ter drugim odstavkom 120. člena ZPlaSS. Po citiranih določbah banka ne odgovarja za tisto škodo, ki bremeni uporabnika.