TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v I. točki izreka tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 309.856,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2018 dalje do plačila;

(2) v II. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 69.322,85 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 69.322,85 EUR od 11. 6. 2018 dalje do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakomesečnega zneska v višini 31.598,30 EUR v obdobju januar–december 2016 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2016–januar 2017 do 10. 6. 2018 zavrne;

(3) v III. točki izreka pa v celoti tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 6.917,26 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. Pritožbi pravdnih strank proti preostalemu delu prvostopenjske sodbe se zavrneta in se I. in II. točka izreka prvostopenjske sodbe v nespremenjenem delu potrdita.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.849,73 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Direktiva se ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu direktnega ali indirektnega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije. Zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti zapovedi, po kateri bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, ki nastopa "v njihovem imenu".

Ni mogoče prezreti očitnega namena nacionalnega in evropskega zakonodajalca, da se tudi v primerih kabelske retransmisije zaradi velikega števila avtorjev in razpršenosti s podelitvijo ustreznega pooblastila kolektivni organizaciji omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Ob dobesednem (in napačnem) upoštevanju določila 4. člena ZKUASP pa bi nastal ravno nasproten učinek.

Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma.

Trditveno in dokazno breme o številu naročnikov je v skladu z določilom 212. člena ZPP primarno na tožeči stranki. Ker je tožeča stranka v trditveni in dokazni stiski o tem pravno odločilnem dejstvu, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadosti že, če se sklicuje na podatke, ki jih objavlja AKOS. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (in dokazala) nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi razumno utemeljilo, zakaj je razhajanje med javno objavljenimi podatki s strani AKOS o številu njenih naročnikov in številu naročnikov, ki jih je zatrjevala v tem postopku.

Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.