TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki ob vložitvi zahteve pravno nasledstvo po upravičencu pravilno izkaže s predložitvijo oporoke, s katero je določen za (oporočnega) dediča, naknadno ni mogoče odreči aktivne legitimacije. Tako stališče sodišče opira na določbo tretjega odstavka 60. člena ZDen, po kateri mora biti pravno nasledstvo (le) verjetno izkazano, in določbo drugega odstavka, točko c) 62. člena ZDen, po kateri mora zahteva za denacionalizacijo, če jo vlaga pravni naslednik po upravičencu, vsebovati navedbe razmerja do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja, priloži pa se tudi morebitni akt o dedovanju po upravičencu. Po mnenju sodišča je navedeno zakonsko ureditev treba razlagati v pomenu, da od vlagatelja zahteve za denacionalizacijo terja, da z razpoložljivim verodostojnim listinskim dokazom (verjetno) izkaže svoje pravno nasledstvo, tako da npr. izkaže obstoj sorodstvenega razmerja ali da predloži oporoko ali morebiten izdan sklep o dedovanju. Po citirani zakonski ureditvi vprašanje pravnega nasledstva ni predhodno vprašanje ter se od vlagatelja ne zahteva, da o tem vprašanju predloži pravnomočno sodno odločbo. Zato ob verjetno izkazanem pravnem nasledstvu z oporoko ob vložitvi zahteve naknadno izdan sklep o dedovanju, ki v celoti (npr. glede določenega premoženja ipd.) ne sledi vsebini oporoke, ne vzpostavlja situacije, ki bi terjala, da se naknadno (ter z učinkom za nazaj) vlagatelju zahteve za denacionalizacijo odvzame aktivno legitimacijo.