TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22) je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključi tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo tega davka.

Načelo zakonitosti na davčnem področju iz 147. člena Ustave vključuje tudi zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov, ki izhaja že iz splošnega načela pravne države. Ta zahteva je še posebej poudarjena na davčnem področju in velja za vse zavezance za davek. Od nje je odvisno njihovo zaupanje v davčni sistem.   Davčna postopka na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca in na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka sta formalno ločena postopka. V enem postopku je stranka davčni zavezanec, v drugem pa plačnik davka. Pri tem pa Zakon o davčnem postopku ne daje jasnega in konkretnega odgovora na vprašanje, kako naj se odločitvi davčnega organa v navedenih postopkih medsebojno upoštevata, če davčni organ v naknadnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovi, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, in mu zato naloži plačilo davka, ki bi moral biti plačan, če ne bi bilo tega nedopustnega ravnanja, vendar pa je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom davčni zavezanec že plačal določen davek na podlagi davčne napovedi. Gre za položaj, ko davčni organ naknadno drugače pravno opredeli davek.   Navedeno vprašanje, ki zadeva upoštevanje več odločitev davčnega organa v različnih davčnih postopkih, bi moralo biti v skladu z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov dovolj predvidljivo urejeno v zakonu. Splošni instituti davčnega prava in pravna sredstva, ki so na voljo strankam v davčnih postopkih, niso prilagojeni specifičnim okoliščinam obravnavanega položaja.   Ker posledice nedovoljenega davčnega izogibanja niso določno urejene v zakonu, jih zavezanci za davek ne morejo ustrezno predvideti. Zavezanci za davek ne morejo vedeti, konkretno kakšna pooblastila imajo pristojni organi v takšnih primerih in kako lahko učinkovito zavarujejo svoje ustavne pravice. Zato je Zakon o davčnem postopku v neskladju z zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti davčnih predpisov iz 147. člena Ustave.