TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč novejšo sodno prakso SEU, upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj), kar je v normi prava EU ab initio.

V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnika izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.