TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1.1.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

-spremeni v 3. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo

477.135,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1992 do

plačila zavrne

-razveljavi v 3. točki izreka glede plačila 25.408,85 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 do plačila in v 5. točki

izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

1.2.V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrže.

2.1.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba

razveljavi v 4. točki izreka glede plačila 107.509,15 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 do plačila in se v

tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.2.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in

nerazveljavljeni del 4. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Da bi sodišče ugotavljalo drugačno vsebino pogodbene volje, kot

izhaja iz dobesesdnega pomena izrazov, ki sta jih pogodbeni stranki

navedli v pogodni (2. odstavek 99. člena ZOR), mora pravdna stranka,

ki se na to sklicuje ponuditii ustrezno trditveno podlago. Tožena

stranka je s tem v zvezi ponudila trditve glede notranjega neskladja

v pogodbi med modelom izračuna korigirane vrednosti še neplačanih del

kot izhaja iz predračuna 81-C/92 in obračunanim zneskom korigirane

vrednosti na predračunu, ki je vnešen v tekst aneksa št. 1. Sodišče

prve stopnje je pravilno povzelo, da tožeča stranka ni ugovarjala

pogodbenemu predračunu, ki je sestavni del aneksa št. 1, v katerem je

kot posebna postavka naveden tudi 2 % strošek za koordinacijo. Tožeča

stranka torej in ponudila trditev, s katerimi bi zatrjevala, da je

bila pogodbena volja pravdnih strank glede načina oblikovanja

končnega zneska drugačna, kot izhaja iz modela predračuna št.

81-C/92. Materialnopravno zmotno je torej sklepanje sodišča prve

stopnje, da bi tožena stranka morala pkonuditi ustrezne dokaze, da bi

moral biti 2 % delež za koordinacijo po predračunu odštet od

preostale vrednosti iz predračuna, saj to izhaja iz samega modela

predračuna, ki je v tem smislu skladen z 10. odstavkom 4. člena

Pogodbe. Tožeča stranka je s tem v zvezi ponudila zgolj trditev, da

je bilo 2 % zmanjšane upoštevano v pogodbeni vrednosti, zato se ne

more odbiti še enkrat. Takšne trditve ne pomenijo, da je tožeča

stranka zatrjevala, da bi bile v predračunu za ustrezen znesek

zmanjšane že posamezne postavke predračuna, v posledici česar bi bila

posebna odbitna postavka stroškov za koordinacijo neutmeljena. Tudi v

kolikor bi tovrstne trditve tožeča stranka ponudila, bi bilo dokazno

breme za utemeljenost tovrstnih trditev na njeni strani. Ob

pomanjkanju trditev tožeče stranke ni mogoče na toženo stranko

prevaliti trditvenega in dokaznega bremena zgolj sklicujoč se na

izpovedi prič, ki se nanašajo na dejstvo (da naj bi bilo upoštevanje

stroškov koordiancije upoštevano že v posameznih postavkah

predračuna), ki jih pravdni stranai nista zatrjevali.