TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni:

- v točki 2 izreka glede končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase, v delu, ki se nanaša na ugotovitev vrednosti premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, tako da ta znaša 320.760,00 EUR (namesto 433.160,00 EUR),

- v točki 2 izreka glede končnega načrta razdelitve posebne stečajne mase, v delu, ki se nanaša na skupni znesek stroškov, in sicer na 2 % davek na promet nepremičnin, tako da ta znaša 6.415,20 EUR (namesto 8.663,20 EUR),

- v točki 2 izreka glede končnega načrta razdelitve posebne stečajne mase in v točki 3.2. izreka, v delu, ki se nanaša na nagrado upraviteljice, tako da se sorazmerni del nadomestila upraviteljice za razdelitev posebne razdelitvene mase odmeri v višini:

- nadomestilo brez DDV 15.080,40 EUR (namesto 18.398,09 EUR),

- 22 % DDV 3.317,69 (namesto 4.155,65 EUR),

- nadomestilo z vključenim DDV 18.398,09 EUR (namesto 23.044,98 EUR),

- v točki 4 izreka tako, da mora ločitveni upnik banka Y. d. d. stečajnemu dolžniku plačati znesek 28.328,76 EUR (namesto 35.223,65 EUR).

Pri premoženju, ki ga ni mogoče unovčiti, torej na trgu zanj ni mogoče iztržiti njegove ocenjene likvidacijske vrednosti, ni razloga za zaključek, da je upnik z njegovo pridobitvijo svoje premoženje povečal za ocenjeno likvidacijsko vrednost tega premoženja. Ločitveni upnik je v primeru prevzema premoženja po 374. členu ZFPPIPP v bistveno slabšem položaju, kot če bi bilo to premoženje unovčeno, saj v tem primeru ne prejme poplačila svoje zavarovane terjatve, temveč v zameno zanjo prejme neunovčljivo premoženje, poleg tega pa trpi še stroške, ki bi bili sicer poplačani v breme iztržene kupnine. Po oceni pritožbenega sodišča ni videti razumnega razloga za slabši položaj ločitvenega upnika glede stroškov v primeru prevzema premoženja, ki naj bi jih po izpodbijanem sklepu trpel v sorazmerju z likvidacijsko vrednostjo, od položaja glede stroškov, v katerem bi bil, če bi bilo to premoženje prodano za ceno pod likvidacijsko vrednostjo (kar se pogosto dogaja).

Prav tako ni videti utemeljenega razloga za priznavanje višje nagrade tistemu upravitelju, ki pri unovčenju premoženja ni bil uspešen, kot je nagrada tistega upravitelja, ki je premoženje prodal na podlagi poznejšega sklepa o prodaji za ceno, nižjo od likvidacijske vrednosti. Čeprav gre pri nagradi upravitelja za plačilo za izpolnitev obligacije prizadevanja, ne pa uspeha, bi bilo nerazumno, da bi višjo nagrado prejel tisti upravitelj, ki s prodajo ni uspel, od tistega upravitelja, ki je prodajo uspešno opravil.