TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-939/2016/11 (1313-38) z dne 5. 10. 2016 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A.A. (roj. ... 2000), državljana Islamske republike Afganistan, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 5. 10. 2016.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Ker je Sodišče EU odločilo, da „pravice in koristi“, ki izvirajo iz statusa begunca, po slovenski zakonodaji „dejansko niso enake“ pravicam in koristim, ki izvirajo iz subsidiarne zaščite, je posledično Sodišče EU odločilo tudi, da mora imeti prosilec možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo.

Za presojo pravilnosti oblikovanja izrekov v zadevah mednarodne zaščite so relevantni štirje elementi presoje in sicer: načeli učinkovitosti in enakovrednosti v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pravica do dobrega upravljanja ter splošno pravilo, da je treba ne samo nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU, ampak se je tudi treba opreti na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje EU, da to ni v nasprotju s temeljnimi pravicami.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi I UP 179/2019 je na podlagi osebnih okoliščin tožnika v omenjeni zadevi in informacij o stanju v Afganistanu glede otrok brez staršev ugotovilo, da zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja, spolnega nasilja, otroškega dela in trgovine z ljudmi ter da gre v takih primerih za preganjanje na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Do enakega zaključka je Upravno sodišče prišlo tudi v tej zadevi.