TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 114/2001 z dne 6. 11. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 249/2000 z dne 29. 11. 2000 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 356-02-111/99 z dne 6. 11. 2000 in v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356.2-925/99-ZB z dne 25. 10. 1999 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Ustava v 2. členu ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 13. člena EKČP pa v četrtem odstavku 15. člena Ustave, je Ustavno sodišče pritožničine očitke o kršitvi konvencijskih pravic presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Vendar za kršitev 22. in 23. člena Ustave ne gre. Sodišči sta razumno pojasnili, da je odločilno, da investitorka ni imela potrebnega gradbenega dovoljenja in da je bila zaradi mladoletnosti pravilno zastopana. Morebitne spore glede izdaje gradbenega dovoljenja mora reševati v okviru tega postopka in ne v inšpekcijskem postopku, ker gre za dva ločena postopka pri dveh različnih upravnih organih. Njeni očitki o ravnanju države in Župana zato na izpodbijane odločitve ne morejo vplivati. Dejstvo, da pritožnica ni uspela s pravnimi sredstvi zoper odločitev urbanistične inšpekcije samo po sebi ne pomeni kršitve uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), načel varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). . Kolikor pritožnica glede inšpekcijskega nadzora opozarja tudi na sojenje v razumnem roku, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Ker je sodni postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnica ni izčrpala, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.