TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Z družbeno pogodbo ni mogoče pooblastiti nadzornega sveta družbe z omejeno odgovornostjo niti njene skupščine, da odloča o izključitvi družbenika iz družbe. Takšna odločba v družbeni pogodbi je nična.

Obrazložitev:

Štirje ustanovitelji so sklenili pogodbo o ustanovitvi družbe za upravljanje (v nadaljevanju: družbena pogodba) - sedanje tožene
stranke, in sicer kot družbe z omejeno odgovornostjo. Dva ustanovitelja sta bili delniški družbi, dva pa fizični osebi - sedanja tožnika.

Družbena pogodba je določala, da lahko nadzorni svet družbe za upravljanje izključi družbenika iz družbe, če huje krši svoje
obveznosti.

Nadzorni svet družbe za upravljanje (tožene stranke) je sklenil, da se tožnika izključita kot družbenika družbe za upravljanje. Ta sklep nadzornega sveta sta tožnika izpodbijala s tožbo. Zahtevala sta, naj sodišče ugotovi njegovo ničnost.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo
sodišča prve stopnje. Kljub določbi v družbeni pogodbi, da lahko nadzorni svet družbe za upravljanje izključi družbenika iz družbe, sta sodišči prve in druge stopnje takšno pristojnost nadzornemu svetu odrekli. Menili sta, da bi samo skupščina tožene stranke lahko odločala o izključitvi.

Sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka izpodbijala z revizijo predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizijsko sodišče je menilo, da je odločitev pritožbenega (in s tem tudi prvostopnega) sodišča materialnopravno pravilna, zato je
revizijo tožene stranke zavrnilo in pri tem navedlo predvsem sledeče razloge.

Družbena pogodba je pogodba obligacijskega prava. Z njo so ustanovitelji (družbeniki) ustanovili družbo in v njej tudi določili
način izvrševanja svojih upravljalskih upravičenj, v kolikor ga ni določil že sam ZGD (438. člen Zakona o ZGD).

Upravljalska upravičenja izvršujejo družbeniki praviloma na skupščini (prvi odstavek 441. člena ZGD). Skupščina je zato organ družbe, v katerem uresničujejo družbeniki upravljalska upravičenja, ne pa organ za razreševanje pravnih razmerij med družbeniki, izhajajočih iz družbene pogodbe. V členih 359 in 370 ZGD, ki se uporabljta tudi za družbe z omejeno odgovornostjo (456. člen ZGD), določa ZGD samo instrumente za odpravo nepravilnosti, do katerih je prišlo pri uresničevanju upravljalskih upravičenj družbenikov. Ničnosti družbene pogodbe, s katero urejajo družbeniki medsebojna pravna razmerja v zvezi z ustanovitvijo družbe, oziroma ničnosti posamezne pogodbene določbe, zato ni mogoče ugotavljati po določbah 359. do 363. člena ZGD, ki urejajo samo ničnost kot instrument za odpravo nepravilnosti pri uresničevanju upravljalskih upravičenj družbenikov, ampak po 103. in sledečih členih ZOR.

Kljub določbi v družbeni pogodbi, da odloča nadzorni svet tudi o izključitvi družbenikov iz družbe za upravljanje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odrekli nadzornemu svetu tožene stranke pristojnost odločati o izključitvah družbenikov iz družbe. Sta pa pri tem pravno zmotno menili, da bi bila o tem upravičena odločati skupščina. Takšne pristojnosti tudi skupščina družbe nima, niti ji je z družbeno pogodbo ni mogoče podeliti. Skupščina je namreč organ družbe, na katerem družbeniki uresničujejo upravljalska upravičenja. Njeno pristojnost opredeljuje 439. člen ZGD. Res jo lahko družbeniki z družbeno pogodbo razširijo prek tiste, ki jo določa 439. člen ZGD v 1. do 9. alinei (10. alinea 439. člena ZGD). Ne morejo je pa razširiti prek tistih pristojnosti, ki jih je še mogoče podvesti pod pojem upravljanja (439. člen ZGD je umeščen v oddelek za naslovom "upravljanje družbe"), zlasti pa ji ne morejo dati pristojnosti, da odloča o razreševanju pravnih razmerij med družbeniki, izhajajočih iz družbene pogodbe. To pa odločanje o izključitvi družbenika iz družbe vsekakor je.

Če bi družbeniki z družbeno pogodbo dali skupščini pristojnost odločati o izključitvi družbenika iz družbe in bi skupščina
izključitev izglasovala, bi takšno pogodbeno določbo lahko opredelili kot nično, enako pa tudi na njeni podlagi izrečen sklep o
izključitvi. Toliko bolj to velja za določbo družbene pogodbe, ki daje pristojnost sklepati o izključitvi družbenika iz družbe
nadzornemu svetu, in na njeni podlagi sprejetemu sklepu o izključitvi. Tudi nadzorni svet je namreč samo organ družbe, katerega
pris-tojnost določa zakon (448. člen ZGD v zvezi z zlasti 274. členom ZGD). Pri tem pa nadzorni svet niti ni organ družbe, v katerem družbeniki uresničujejo pravico upravljanja, ampak organ, ki (predvsem) nadzoruje vodenje poslov družbe.

Razlog, zakaj že načeloma ni mogoče dati organu družbe pristojnosti odločanja o izključitvi družbenika iz družbe, je predvsem naslednji. Družba, ki jo družbeniki ustanovijo z družbeno pogodbo, je predmet družbene pogodbe. Njegovemu organu (torej predmetu pogodbe) ni mogoče dati pristojnosti, da odloča, kdo bo (ostal še naprej) pogodbena stranka - ustanovitelj predmeta pogodbe. Veljavnosti podelitve pristojnosti skupščini, da odloča o izključitvi družbenika iz družbe, tudi ne bi mogli opreti na 450. člen in sledeče ZGD, po katerih je možno tudi na skupščini spremeniti družbeno pogodbo. Po omenjenih določbah ZGD je v zakonsko določenih primerih na skupščini možno sklepati samo o spremembi vsebine družbene pogodbe, ne pa o vključevanju ali izključevanju družbenikov iz družbene pogodbe, to je o tem, kdo sme biti stranka družbene pogodbe. Še manj je zato možno
podeliti pristojnost odločati o izključitvi družbenika iz družbe nadzornemu svetu.

Kdo lahko zahteva izključitev družbenika, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, in proti komu je treba vložiti takšno zahtevo,
določa tretji odstavek 436. člena ZGD. Zahtevo (tožbo na sodišče) lahko vloži družbenik proti drugemu družbeniku. Prvi odstavek 436. člena ZGD pooblašča sicer družbenike, da lahko v družbeni pogodbi sami določijo pogoje za izključitev iz družbe, postopek in posledice izključitve. Če družbeniki izkoristijo omenjeno pooblastilo, pa morajo pri tem upoštevati napotilo iz tretjega odstavka 436. člena ZGD, da lahko zahteva izključitev samo družbenik. O vprašanju, ali pogodbena stranka družbene pogodbe to še lahko ostane, "po uradni dolžnosti", to je brez zahteve druge pogodbene stranke, ni mogoče odločati, pa čeprav bi odločal za to pristojni organ. V obravnavanem primeru se je zgodilo prav to. Nadzorni svet tožene stranke, ki mu kot organu predmeta pogodbe sploh ni mogoče priznati pristojnosti, da odloča o izključitvi, je odločil o izključitvi tožnikov iz družbe brez zahteve za to legitimirane osebe - drugega družbenika.

Pri izvrševanju upravljalskih upravičenj družbeniki niso enakopravni v tem smislu, da ima vsak družbenik enako število glasov ne glede na velikost svojega osnovnega vložka. Glede na celotno število glasov ima (samo) tisto število glasov, ki odgovarja velikosti njegovega osnovnega vložka v razmerju do celotnega osnovnega kapitala (primerjaj: prvi odstavek 440. člena ZGD). To pravilo, ki velja pri uresničevanju upravljalskih upravičenj pa ne more veljati za razreševanje pravnih razmerij med strankami družbene pogodbe, izhajajočih iz družbene pogodbe. Pri teh so pogodbene stranke enakopravne ne glede na velikosti njihovih osnovnih vložkov. Enakopravnega obravnavanja strank pa s prepustitvijo odločanja o izključitvi iz družbe nadzornemu svetu ni mogoče zagotoviti. Tudi člane nadzornega sveta družbe z omejeno odgovornostjo, ki zastopajo interese družbenikov, voli skupščina (448. člen ZGD v zvezi z 264. členom ZGD) po načelu udeležbe v osnovnem kapitalu (prvi in drugi odstavek 444. člena ZGD), ne pa: vsak družbenik ima en glas ne glede na velikost osnovnega vložka. Ob takšni volilni tehniki pa lahko družbenik, ki ima večino glasov v skupščini, oblikuje takšno sestavo nadzornega sveta, ki ne zagotavlja enakopravnega obravnavanja strank spora o izključitvi družbenika iz družbe. O izključitvi družbenika iz družbe po prvem odstavku 436. člena ZGD lahko zato po mnenju
revizijskega sodišča odloča samo neko telo zunaj "predmeta" družbene pogodbe, ki bi bilo določeno v naprej oziroma ki bi ga prizadeti družbeniki določili ob nastanku spora in ki bi zagotavljalo enakopravno obravnavanje vseh v spor vpletenih družbenikov. Nadzorni svet družbe, ki so jo ustanovili družbeniki, med katerimi je prišlo do spora o izključitvi iz družbe, pa to ni.

Vsi zgoraj navedeni razlogi povedo, da je treba določbo družbene pogodbe, ki upravičuje nadzorni svet družbe za upravljanje, da odloča o izključitvi družbenika iz družbe, opredeliti najmanj kot določbo, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, če že ne kot takšno, ki je v nasprotju z javnim redom. Zato je nična, to pa velja tudi za sklepe, izdane na njeni podlagi.