TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi pooblaščenca, odvetnika A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Tožnica in pooblaščenec toženke sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Po presoji pritožbenega sodišča so razlogi, ki jih je pooblaščenec navedel kot razlog zamude, opravičljivi in utemeljeni. Iz pritožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da je pooblaščenec 16. 9. 2024 zaprosil za preložitev naroka in napovedal vložitev obsežnejše pripravljalne vloge, ki pa je zaradi nepričakovanih osebnih in zdravstvenih okoliščin ni mogel vložiti v obljubljenem roku. Če teh okoliščin ne bi bilo, bi bila vloga po vsej verjetnosti vložena že naslednji dan, torej na dan razpisanega naroka 17. 9. 2024. Predloženi dokazi jasno potrjujejo, da je bila vložitev pripravljalne vloge šele 22. 10. 2024 posledica opravičljivih razlogov in ne namernega zavlačevanja postopka ali zlorabe procesnih pravic. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za izrek denarne kazni po tretjem odstavku 11. člena ZPP, saj se sankcija lahko izreče le, če je ravnanje stranke ali njenega pooblaščenca zavestno in namenjeno oviranju postopka. V obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni mogoče ugotoviti. Ravnanje pooblaščenca je bila posledica nepredvidenih okoliščin, ne pa namerne opustitve ali zlorabe procesnih pravic. Zato je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka predmetnega sklepa in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo ob upoštevanju narave obravnavanega primera, ki se je vodil zaradi izreka denarne kazni pooblaščencu tožene stranke zaradi domnevne zlorabe procesnih pravic. Ker ne gre za klasičen spor med strankama, temveč za postopek v katerem je bil ukrep izrečen pooblaščencu osebno, ni podlage za odločitev o stroških po kriteriju uspeha iz 154. člena ZPP. Čeprav je pritožnik s pritožbo uspel, mu pritožbeni stroški ne gredo, saj je odvetnik, ki je v postopku sam zastopal lastne interese. Odvetnik namreč ne more zaračunati stroške zastopanja samega sebe.

V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP se upoštevajo le tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Tožnica je bila s strani sodišča prve stopnje sicer pozvana, naj poda odgovor na pritožbo pooblaščenca toženke, ker se je del pritožbenih navedb nanašal tudi na ravnanje njenega pooblaščenca. Za odločitev o bistvenem vprašanju zadeve pa tožničin odgovor ni bil potreben. Stroške odgovora, ki v ničemer niso pripomogli k odločitvi v tem sporu, ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor. Glede na naravo postopka in okoliščine primera sodišče ocenjuje, da tožnica in pooblaščenec toženke sama krijeta svoje pritožbene stroške.