TFL Vsebine / TFLGlasnik

Odnos med Uredbo Rim II in Haaško konvencijo še ni popolnoma jasen. Na primer: tako člen 1 Uredbe Rim II kot člen 1 Haaške konvencije navaja področje uporabe posameznega instrumenta in oba se sklicujeta na odgovornost za nepogodbene obveznosti. Možno je, da vpliva na razlago besedila v členu 1 Haaške konvencije, kar zadeva njegovo uporabo med državami članicami EU, tako da bo ta odražal avtonomni in medsebojno izključujoči se opredelitvi izrazov »pogodbene « in »nepogodbene« obveznosti, uporabljeni v Uredbah Rim I in Rim II. Ta točka prav tako ni povsem nedvoumna. Nadalje ni jasno, ali bo dogovore o izbiri prava, dopustne v skladu z Uredbo Rim II, dovoljevala tudi ta konvencija. Tudi če se negotovosti, ki zadevajo odnos med Uredbo Rim II in Haaško konvencijo, razrešijo, bodo razmere še naprej zapletene in bodo spodbujale izbiranje najugodnejšega sodišča oz. t. i. forum shopping, zaradi možnosti različnih izidov glede na to, katero sodišče vodi postopek.

Za boljše razumevanje razmerja med Konvencijo o prometnih nesrečah in Uredbo Rim II je treba uporabiti Pogodbo o delovanju EU.⁴ Ta določa, da je treba sporazume, ki jih je država članica EU sklenila s tretjimi državami pred pristopom k PDEU, obdržati v veljavi. ⁵ Vendar dodaja, da mora država članica v primerih, ko tak sporazum pripelje do rešitve, ki ni združljiva s pravom EU, in lahko izbira, ali tako rešitev sprejeti ali ne, to rešitev zavrniti. Po mnenju Sodišča EU iz tega mutatis mutandis sledi, da isto velja, če je država članica v preteklosti sprejela neki zakonodajni ukrep, vendar je ta sedaj v nasprotju s pravom EU. Država članica se v takšnih primerih ne more sklicevati na ta predhodno sprejet sporazum, z namenom, da bi se izognila kasnejšim obveznostim, nastalim na podlagi prava Unije.⁶ S tem je Sodišče EU dopustilo določeno širino pri razlagi člena Uredbe Rim II, ki daje prednost drugim sporazumom, in tako tudi zaščitilo interese EU.

Po drugi strani člen 28 Uredbe Rim II iz uporabe izključuje konvencije, ki veljajo izključno med državami članicami EU. Omenjena Haaška konvencija sicer velja tudi za tretje države, ki niso članice EU (npr. Srbija). Iz vsega tega sledi, da je člen 28 Uredbe Rim II ne izključuje. Logika za vsem tem je, da pravo EU ni moglo razveljaviti obveznosti, ki so jih države članice prevzele v razmerju do tretjih držav. Lahko je razveljavilo le obveznosti, ki so veljale med samimi državami članicami. Haaška konvencija po drugi strani ne uveljavlja reciprocitete. Če ta konvencija v Sloveniji velja, ni bistveno, da v državi, na katere pravo odkazuje (npr. Italija), ne velja. To bo zlasti pomembno v nadaljevanju, kot bomo videli.

Tukaj velja omeniti, da je Slovenija sporočila, da bo imela zanjo Haaška konvencija prednost pred Uredbo Rim II. Kadar torej sodi slovensko sodišče in zadeva spada na področje uporabe Haaške konvencije, se uporabi ta, in ne Uredba Rim II. Haaška konvencija ima pri uporabi prednost tudi pred Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP),⁷ saj slednji v 4. členu določa, da se ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi.⁸

Uredba Rim II je namreč bila sprejeta zaradi poenotenja prava EU in velja znotraj EU, medtem ko je bila Haaška konvencija sprejeta globalno, zaradi enotnega reševanja v svetu. Če bi dovolili, da Haaška konvencija vpliva na delovanje prava Unije, bi to lahko povzročilo neenotno uporabo tega prava med državami članicami, kar bi bilo v nasprotju z osnovnim načelom enotnosti. Vendar uporaba te direktive, enako kot uporaba Uredbe Rim II, omogoča drobljenje veljavnega prava, kar pomeni, da sedanji položaj gotovo ni povsem zadovoljiv.

V nadaljevanju moramo omeniti še Direktivo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Slednja je za to področje prava pomembna, ker večino zahtevkov, ki izhajajo iz prometnih nesreč, krijejo zavarovatelji, in ne povzročitelji nesreč.⁹ V Evropi morajo zavarovatelji ravnati v skladu s pravili, ki jih določa ta direktiva. Eno od teh pravil je, da mora zavarovatelj škodo kriti v skladu s pravom, veljavnim v državi nesreče, ali pravom, veljavnim v državi, v kateri se vozilo običajno nahaja, glede na to, katero od teh zagotavlja višje kritje. Če se zagotavljanje kritja ne bi nanašalo le na najvišji znesek, ki bo izplačan v skladu s polico, temveč tudi na vrsto in obseg škode, bi to razširilo namen te direktive, ki je zaščititi interese oškodovancev, ne glede na to, kje v Uniji se nesreča zgodi. S tem pa bi lahko prišlo tudi do navzkrižja s pravili iz Uredbe Rim II.

Uporaba Uredbe Rim II bo najverjetneje privedla do uporabe prava, veljavnega v državi nesreče,¹⁰ ali do uporabe prava tiste države, kjer imata obe strani, udeleženi v nesreči, običajno prebivališče. Izjemoma lahko privede do uporabe drugega prava, in sicer prava, veljavnega v državi, ki je očitno v tesnejši zvezi z zadevno nepogodbeno obveznostjo kot država, v kateri se je zgodila nesreča, ali država, kjer imata obe strani, udeleženi v nesreči, običajno prebivališče.^{11, 12} Izkazalo se je, da uporaba prava, drugačnega od tistega, ki velja v državi prebivališča oškodovanca, lahko privede do prevelike ali premajhne odškodnine za oškodovanca, pa tudi do prednosti ali prikrajšanosti, kar zadeva rok za izgubo pravic ali zastaralni rok. Vendar pa so ta pravila lahko pogojena s pravilom o izbiri prava v Direktivi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Pravilo v tej direktivi je mogoče obravnavati kot prevladujoče, obvezno pravilo za namene člena 16 Uredbe Rim II ali kot določbo prava Skupnosti, ki določa pravilo izbire prava v povezavi z določeno zadevo za namene člena 27 Uredbe Rim II.

Slovenska sodišča pogosto izvotlijo uporabo tujega prava

Slovenska sodišča pogosto popolnoma izvotlijo uporabo tujega prava, s tem, da prisodijo odškodnine, (skoraj) enake tistim po slovenski praksi, sklicujoč se na dejstvo, da oškodovanec živi v Republiki Sloveniji, kjer je življenjski standard višji. To pride do izraza zlasti pri nezgodah v državah, ki izplačujejo zelo nizke odškodnine za nematerialno škodo (npr. Bosna in Hercegovina, Makedonija, Madžarska). To v praksi pomeni nagrajevanje tistega, kar imenujemo forum shopping, in po mnenju avtorja je takšno razlogovanje popolnoma napačno ter nesprejemljivo, saj pomeni hudo kršitev pravdnega postopka in načela enakopravnosti strank, vprašljivo pa je tudi z vidika pravne varnosti in enakosti pred zakonom. V drugih primerih (ko so odškodnine višje kot v Sloveniji) pa sodišče nima s tem nikakršnih težav in lahko prisodi veliko višje odškodnine (npr. v Italiji znašajo odškodnine za nematerialno škodo po t. i. milanskih tabelah tudi desetkratnik zneskov iz slovenske prakse). Oškodovanci so tako postavljeni v boljši položaj kot tožene stranke (običajno zavarovalnice).

Nedorečenost na tem področju tudi ni v pomoč tistim, ki želijo zahtevke obravnavati zunaj pravdnih postopkov, saj ne bo mogoče s popolno gotovostjo presoditi, katero pravo naj se uporablja za ta namen. Kar zadeva Haaško konvencijo in Direktivo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, se zdi dokaj jasno, da konvencija ne more posegati v uporabo direktive. Same EU ta konvencija ne zavezuje in podpisala jo je manj kot polovica držav članic EU.

V zvezi s tem velja omeniti, da zavarovalnice v veliki večini primerov dosežejo zunajsodno poravnavo in da do vseh teh vprašanj niti ne pride. Tukaj lahko omenimo gradivo oz. dokumente, ki jih je švicarska delegacija predstavila na 11. zasedanju Haaške konference in ki so pokazali, da so zavarovalnice 995 primerov prometnih nesreč od skupno 1000 primerov poravnale zunaj sodišča.¹³ Podoben odstotek glede tega je značilen tudi za slovensko zavarovalno prakso. Prevladuje težnja, da pride do poravnave po zunajsodni poti, saj so končni stroški sodnih postopkov lahko bistveno višji, kot bi morebiti znašala odškodnina po poravnavi v zunajsodnem postopku.

Primer nezgode iz Italije

Nezgoda se je pripetila v Italiji, povzročiteljevo vozilo, ki se je zaletelo v italijansko vozilo, je bilo registrirano v Sloveniji. Za škodo na italijanskem vozilu in za morebitno nepremoženjsko škodo italijanskega voznika se seveda uporablja italijansko pravo, na podlagi primarnega pravila o pravu kraja škodnega dogodka (lex loci actus). V nezgodi je bil poškodovan tudi sopotnik v slovenskem vozilu, ki je po prihodu v Slovenijo vložil zahtevek iz naslova sopotniške odgovornosti iz (slovenske) police slovenskega voznika, sklenjene pri slovenski zavarovalnici.

Jezikovna razlaga Uredbe Rim II (Italija namreč niti ni podpisnica Haaške konvencije!) bi nas napeljala na misel, da bi se – ker sta oškodovanec (sopotnik) in povzročitelj (voznik) iz iste države (Slovenije) – na podlagi drugega odstavka 4. člena¹⁴ lahko uporabilo slovensko pravo. Na podlagi vseh zgoraj navedenih naveznih okoliščin bi se slovensko pravo lahko uporabilo tudi iz tega razloga. Sodišče je v zadevi (za zdaj) sklenilo, da se uporablja italijansko pravo, in sicer na podlagi Haaške konvencije. Kot sem že zapisal, niti ni bistveno, ali je država, na katere pravo odkazuje, sploh njena podpisnica. Ali bo slovensko sodišče uporabilo italijanske kriterije tudi za določanje nematerialne škode, pa bomo še videli ...

¹ Haaška konvencija, Ur. l. SFRJ – MP, št. 26-91/76.

² Uredba (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.

³ Direktiva 2009/103/ES.

⁴ Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU), UL C 326, 26. oktober 2012.

⁵ Prvi odstavek 351. člena PDEU.

⁶ Odstavek je povzet po: obrazložitev primera v zadevi C–277/10, Luksan proti van der Letu, z dne 9. februarja 2012.

⁷ Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.

⁸ VSL, sodba I Cp 1591/2015 z dne 23. septembra 2015.

⁹ »Compensation of Victims of Cross-border Road Traffic Accidents in the EU: Comparison of National Practices, Analysis of Problems and Evaluation of Options for Improving the Position of Cross-border Victims« (Odškodnine oškodovancem v čezmejnih nesrečah v cestnem prometu znotraj EU: primerjava nacionalnih praks, analiza problemov in ocena možnosti za izboljšanje položaja oškodovancev v čezmejnih nesrečah); poročilo je pripravila odvetniška družba Demolin Brulard Barthélémy za Komisijo, 30. november 2008, https://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2004_2009/documents/dv/juri_oj_2008_3004_etude_romeii_/JURI_ OJ_2008_3004_etude_romeII_en.pdf.

¹⁰ Člen 4 (1).

¹¹ Člen 6 (2).
¹² Člen 4 (3).

¹³ Glej tudi splošno poročilo, Essen, E. W.: Conférence de La Haye de Droit International Privé (Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu), „Actes et Documents de la XIN Session“ (Akti in listine XIN. zasedanja), 1970, III. del, 200–206.

¹⁴ »Vendar kadar imata oseba, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, in oseba, ki je utrpela škodo, ob nastanku škode običajno prebivališče v isti državi, se uporablja pravo te države.«