TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Umik pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za dovolitev zaznambe spora se vzame na znanje.

ZOR v prvem odstavku 109. člena določa, da se na ničnost lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana oseba. Imeti mora torej pravni interes za to, da se ničnost nekega pravnega posla ugotovi v pravdi, to je po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo v smislu določil 187. člena ZPP. Brez sodne ugotovitve mora biti pravni položaj tožnika ogrožen, ali pa mu preti škoda. V obravnavanem primeru za tako situacijo očitno ne gre, saj so tožniki kot bivši zaposleni pravnega prednika prve tožene stranke do lastninjenja upravičeni v skladu z določili členov 1, 12 in 16 Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, seveda v tam določenih rokih, ne glede na sporno pogodbo.

Čeprav tožniki v pritožbi sicer zatrjujejo (drugače kot v sami tožbi), da je lastninjenje za njih drugotnega pomena, pa edino to v konkretnem primeru lahko predstavlja njihov pravni interes za tožbo. Iz prej pojasnjenega sledi, da ta njihova pravica ni ogrožena, zato pa tudi njihov interes v smislu 109. člena ZOR za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 2. 12. 1992 o prenosu družbenega kapitala ni podan. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je torej pravilna in zakonita.

Povsem ustrezna in primerno obrazložena pa je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka tožnikov. Čeprav kot soustvarjalci premoženja svojega bivšega podjetja gotovo niso neprizadeti ob tem, kar se z njim dogaja, pa jih samo to dejstvo še ne more upravičiti k postavitvi zahtevka za razveljavitev pogodbe, pri kateri niso pogodbena stranka. Določila 111. in 112. člena ZOR, na katera se prvo sodišče pravilno sklicuje, glede legitimacije za tako tožbo ne dopuščajo nobenega dvoma ali drugačne razlage.