TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravilno je stališče obeh nižjih sodišč, da za utemeljeno zavrnitev zahteve za odkup stanovanja zadostuje golo dejstvo, da gre za hišniško stanovanje, da torej vprašanje, ali je tožniku bila dodeljena oziroma ali je kasneje pridobil stanovanjsko pravico, ni pravno odločilno.

V nasprotju s posebno ureditvijo statusa hišniških stanovanj in pravnih razmerij v zvezi s takimi stanovanji bi bilo, da bi hišniško stanovanje po preteku dveh let le zaradi pasivnega ravnanja ene stranke enostavno izgubilo tak posebej urejen zakonski status.

Ne glede na v različnih obdobjih različno imenovanje pravice na hišniškem stanovanju (stanovanjska pravica oz. pravica do začasne uporabe stanovanja) je bila le-ta vsebinsko enako opredeljena. Bila je strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Zanjo je bilo bistveno, da je ni bilo mogoče prenesti na druge uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška dela, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja. Ob taki zakonski ureditvi ni mogoče pritrditi revidentovemu stališču, da je obravnavano stanovanje po preteku dveh let od prenehanja opravljanja hišniških del zaradi tožnikove nadaljnje uporabe izgubilo lastnost hišniškega stanovanja. Potek roka iz 50. člena ZSR, na katerega se tožnik sklicuje, je imel za posledico le, da proti njemu ni bilo mogoče vložiti izpraznitvene tožbe, kar pa ne pomeni, da je pridobil pravico do privatizacijskega odkupa tega stanovanja po določbah 117. člena SZ.