TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Ker obsojenec in njegov zagovornik nista predlagala preložitve glavne obravnave zaradi obsojenčeve bolezni, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali obsojenec na glavno obravnavo ni pristopil iz opravičenih razlogov, ampak zgolj, ali so izpolnjeni zakonski pogoji iz 3. in 4. odstavka 307. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti.

Vprašanje, ali je bila v primeru sojenja v nenavzočnosti prekršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker se ni mogel soočiti s pričo in po koncu dokaznega postopka podati svoje izjave, je treba presojati z vidika, ali so bili podani zakonski pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti.

Zatrjevanje, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, predstavlja kršitev po 1. odstavku 374. člena ZKP, ker da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.