TFL Vsebine / Zbornik znanstvenih razprav

Državni organi pri opravljanju svojih nalog ustvarjajo veliko gradiva, ki izpolnjuje pogoje za varstvo z avtorsko ali sorodnimi pravicami. Uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja pravno niso varovana, zato jih lahko kdorkoli prosto uporablja. Za druge vrste del veljajo splošna pravila avtorskega prava, zato je država med največjimi imetniki avtorskih in sorodnih pravic. Obstoj izključnih pravic na informacijah in gradivu javnega sektorja lahko učinkuje kot ovira za njihovo razširjanje in uporabo. Prispevek se ukvarja z vprašanjem, ali in za katere namene država sploh potrebuje avtorske in sorodne pravice na svojih delih, in preučuje nekaj načinov upravljanja pravic, s katerimi bi lahko sprostili pravne možnosti za širšo ponovno uporabo del javnega sektorja.

State authorities, in carrying out their duties, produce large quantities of materials that qualify for protection by copyright or related rights. Official legislative, administrative and judicial texts are not afforded protection by copyright, so anyone can use them freely. Other types of works are subject to the general rules of copyright law, which places the state among the largest holders of copyright and related rights. The existence of exclusive rights can hinder the dissemination and reuse of public sector information and materials. The paper deals with the question of whether and to what purposes the government needs to own copyright and related rights in its works. Several models of rights-management are discussed that could be used to relax the possibilities of a wider use and reuse of public sector works.