TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 17. 03. 1994 ter toženi stranki naloži, da odloči o pritožbi tožeče stranke z dne 25. 08. 1993 zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 25. 08. 1993.

Tožena stranka v določbi 1. odstavka 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri je predhodno vprašanje tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari in je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ni imela podlage za prekinitev postopka, ampak bi morala odločiti o pritožbi upoštevajoč ustrezne določbe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 in 12/93, v nadaljevanju: ZZZPB), ki je pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da prvostopni organ navaja kot pravno podlago za zavrnitev zahtevka za denarno nadomestilo 3. odstavek 1. člena ZZZPB, kot dejansko podlago pa nezakonitost delodajalca. Toda navedena določba ne daje podlage za tako odločitev, razloga "nezakonitost delodajalca" pa ne poznata 1. in 2. odstavek 19. člena ZZZPB, ki taksativno določata primere, kdaj zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila. Določba 3. odstavka 1. člena ZZZPB je le splošna določba, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno.