TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, v

katerem se nanaša na drugega toženca R. V. s.p. razveljavi in se

tožba v tem delu zavrže.

2. Pritožba se v preostalem delu zavrne in se v

nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Višino škode iz naslova izgubljenega dobička je tožeča stranka

opredelila z navedbo, da ima ob prodaji enega vozila 600.000,00 SIT

zaslužka, ob desetih neprodanih vozilih pa naj bi bila zato

prikrajšana za 6.000.000,00 SIT. Obstoj te škode, ki naj bi bil po

trditvah tožeče stranke v vzročni zvezi z očitanimi kršitvami, je

utemeljevala s trditvami, da se je prodaja vozil znamke C.V.

zmanjšala v letu 1998 v razmerju do konkurenčnih vozil, kar se je

nadaljevalo tudi v letih 1999 in 2000. Prodaja tega vozila pa naj bi

bila tudi manjša od planiranih izhodišč v letih 1998, 1999 in 2000

(trditve tožeče stranke po VI. točko, l. št. 25).

Te trditve po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo osnove za

ugotavljanje, kaj je bil za tožečo stranko v trenutku očitanih

kršitev "normalni tek stvari" pri prodaji spornih vozil. "Normalni

tek stvari" v kontekstu 3. odst. 189. čl. ZOR je namreč poslovanje v

takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v

preteklih obdobjih (Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s

komentarjem, 2003, 1. knjiga, stran 950). Povedano drugače, pojem

"normalni tek stvari" iz 3. odst. 189. čl. ZOR opredeljujejo pretekla

dejstva iz poslovanja, za katerega tožeča stranka trdi, da je bilo

prizadeto zaradi očitanih kršitev. Le na podlagi teh dejstev je moč

sklepati tudi o obstoju vzročne zveze med očitanimi kršitvami in

zatrjevanim izgubljenim dobičkom, ki je tudi predpostavka

odškodninske obveznosti. Trditev o teh, preteklih dejstvih iz

trgovanja s spornimi avtomobili, to je avtomobili C. V., ki so ji

služili za izračun premožejske škode, pa tožeča stranka ni podala.