TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 23/05) je v delu, v katerem določa, da se v petem odstavku 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02) črta besedilo "v prvih treh mesecih od nastopa funkcije funkcionarja, pristojnega za imenovanje oziroma predlaganje imenovanja", v neskladju z Ustavo. Prvi odstavek 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih je, kolikor se nanaša na generalne sekretarje v ministrstvih in predstojnike organov v sestavi ministrstev, ki so do uveljavitve tega zakona že bili imenovani na položaj, v neskladju z Ustavo. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje iz 1. in 2. točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Člen 3 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih se razveljavi.

Samostojnost in neodvisnost uradnikov sta zagotovljeni z organizacijsko in procesno zakonodajo. Organizacijska zakonodaja, ki uradnikom zagotavlja samostojnost v tistem obsegu njihovega dela, ki je povsem strokovne narave, pa ima podlago tudi v drugem odstavku 120. člena Ustave. V tem delu mora zakonodaja, da bi bila skladna z ustavnim načelom samostojnosti dela uprave iz drugega odstavka 120. člena Ustave, uradnikom zagotoviti tolikšno stopnjo samostojnosti, ki še zagotavlja strokovno neodvisnost dela uprave. Eden izmed ključnih elementov, ki v okviru strokovne neodvisnosti zagotavlja relativno samostojnost uradnika, je stabilnost njegovega uslužbenskega razmerja.Ureditev, po kateri so ob nastopu nove Vlade oziroma novega ministra določeni najvišji vodstveni uradniki razrešljivi s položaja brez krivdnih razlogov, sama po sebi ni v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Ni pa stvar Ustavnega sodišča, da ocenjuje, kje je meja med tistimi položajnimi uradniki, ki še sodijo v krog t. i. "političnih uradnikov", in tistimi, ki vanj ne sodijo več. Gre za vprašanje primernosti ureditve, ki bi lahko preraslo v ustavnopravno sporno vprašanje samo, če bi bil ta krog očitno preširok. V neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave in posledično v nasprotju z namenom Zakona pa je ureditev, vsebovana v prvem odstavku 1. člena ZJU-A, po kateri so najvišji državni uradniki zamenljivi brez krivdnih razlogov ves čas petletnega mandata. V takem primeru namreč ne gre več za nujno funkcionalno prilagoditev vodilnih upravnih kadrov z novo Vlado oziroma ministrom, temveč za trajni sistemski ukrep, ki v celoti odpravlja element stabilnosti položajnih uradnikov.Ker zakonodajalec za tiste generalne sekretarje v ministrstvih in predstojnike organov v sestavi ministrstev, ki so bili na položaju že ob uveljavitvi novele, za primer predčasne razrešitve brez krivdnih razlogov ni zagotovil ali možnosti drugega delovnega mesta vsaj do izteka pet letnega obdobja ali pa odpravnine, ki bi ustrezala izgubljenemu zaslužku za obdobje, za katerega je bil razrešeni imenovan na položaj, je bilo treba pri tehtanju dati prednost varstvu zaupanja v pravo in glede izpodbijanega prvega odstavka 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih ugotoviti, da je v neskladju z 2. členom Ustave. Zgolj to, da v Zakonu o javnih uslužbencih oziroma v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih postopek razrešitve brez krivdnih razlogov ni izrecno urejen, samo po sebi še ne pomeni neskladja Zakona s pravico do učinkovitega sodnega varstva oziroma s pravico do pravnega sredstva. Vlada o razrešitviodloča z odločbo, gre za posamični akt javnopravne narave, zato je zoper njega po prvem odstavku 157. člena Ustave zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Odločba mora biti obrazložena v skladu z določbami ZUP o upravni odločbi, v njej je treba navesti razloge, ki so bili podlaga za predstojnikovo odločitev o razrešitvi.Razumnega razloga v javnem interesu, ki bi opravičeval določitev možnosti zagotovitve drugega ustreznega delovnega mesta samo za razrešene uradnike, ki so bili imenovani na položaj po uveljavitvi Zakona, ne pa tudi za tiste, ki so bili na položaju ob uveljavitvi novele, Ustavno sodišče ni moglo ugotoviti. Zato je določbo 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih razveljavilo.