TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornikov obsojene Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 150.000 (stopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah presodilo (sodbe opr. št. I Ips 294/2001, I Ips 300/2001), da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje priče C.P. zavrnilo, razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je presodilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov imelo dovolj podlage za zaključek, da je obsojenka z oškodovancem na v izreku sodbe opisan način grdo ravnala in mu prizadejala udarnino glave in vratu ter da zato tudi morebitna izpoved priče C.P. o tem, kaj naj bi ji sam oškodovanec povedal glede poškodbe (pogovor s pričo je oškodovanec sicer zanikal), ne bi mogla pripeljati do drugačnih zaključkov.