TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba dolžnika A. A. se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu 1. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, v 2. točki, v 3. točki in v delu 5. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

II. Pritožba dolžnika B. B. se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu 1. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, v 4. točki in v delu 5. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

III. Dolžnik A. A. in upnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede na zapadlost posameznih terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ter glede na pretrganje zastaranja s prej sproženimi postopki zavarovanja, davčne izvršbe in nepremičninske izvršbe zoper davčnega dolžnika relativno zastaranje terjatev ni nastopilo. Ravno tako tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje, saj desetletni zastaralni rok še ni potekel.

Davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje se lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Povedano drugače, nepremičninska izvršba predstavlja ultima ratio izvršilno sredstvo, ko je davčna izvršba na drugo premoženje davčnega dolžnika neuspešna.

Izvršilno sodišče v postopku nepremičninske izvršbe za izterjavo davčnega dolga ne more opraviti cenitve premičnin. Premičninska izvršba se namreč opravlja izključno v postopku davčne izvršbe, zato se tudi cenitev zarubljenih premičnin lahko opravi le v tistem postopku in na podlagi pravil, ki jih določa ZDav-P-2, to pa tudi pomeni, da lahko dolžnik, če se s cenitvijo ne strinja, to lahko uveljavlja v postopku davčne izvršbe. Izvršilnemu sodišču za presojo izpolnjevanja pogojev za dovolitev nepremičninske izvršbe zadošča v davčnem postopku ugotovljena vrednost zarubljenih premičnin in te vrednost ni dolžno preverjati z opravo nove cenitve.

Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnine še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe. Ker ima v konkretnem primeru dolžnik položaj zastavnega dolžnika, ki je dolžan le dopustiti izvršbo na obremenjene nepremičnine, je ta možnost omejena na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka (drugega izvršilnega sredstva ne more predlagati že zaradi svojega položaja v tem postopku, pa tudi zaradi dejstva, da gre za davčno izvršbo, ki se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine).

Upnik je v predmetnem postopku že uspel izkazati, da davčna izvršba na premičnine davčnega dolžnika C. C. za izterjavo iste terjatve ni bila uspešna, terjatev pa ima s hipoteko na nepremičninah zavarovano že od leta 2014 in mu zato pravnega varstva v smislu poplačila s prodajo nepremičnin ni mogoče odreči.

Trditveno in dokazno breme glede pogojev za omejitev izvršbe je pri tem na dolžniku.

Dolžnik že pogoja nesorazmernosti predlagane izvršbe ni izkazal, ravno tako pa ni z ničemer uspel izkazati drugega pogoja za odlog izvršbe, to je, da bi takojšnja izvršba ogrozila njegovo preživljanje. Razen splošne zakonske dikcije, ki jo je zastavni dolžnik povzel v svoj predlog, v svojih navedbah z ničemer podrobneje ni pojasnil, zakaj bi izvršba na njegov dom ogrozila njegovo preživljanje (prenizki dohodki, da bi si lahko privoščil najemno stanovanje poleg vseh ostalih življenjskih stroškov, preživljanje otrok, druge socialne in premoženjske okoliščine,...). Dolžnik sodišču tudi ni predložil obrazloženega mnenja centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika, niti takšno obrazloženo mnenje na sodišče ni bilo poslano s strani centra za socialno delo.

Dolžnik v svojem predlogu za odlog ni določno pojasnil, ugotovitvi katerih konkretnih dejstev služi dokaz z zaslišanjem dolžnika, oziroma ni jasno navedel, o čem konkretno (v zvezi s tem, kar sam zatrjuje) naj bi izpovedal, zato ni zadostil zahtevi po ustreznem substanciranju dokaza, takega dokaza pa sodišče ni dolžno izvesti.