TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) je v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na stroške postopka, če sodišče postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena istega zakona. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka sodišče odloči o stroških postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, po tretjem odstavku istega člena pa, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal akt, a z njim še ni bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2008 z dne 10. 4. 2008 in sklep Upravnega sodišča št. U 1274/2007 z dne 5. 2. 2008 se v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka, razveljavita in se v tem delu zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Po drugi strani pa načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje tudi k takšni normativni različnosti, ki ustreza normativni različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja. Ustavno sodišče pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z ustavnim načelom enakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo enako oziroma različno obravnavanje pravnih razmerij tudi objektivno utemeljeno, torej, ali ni njegovo ravnanje morda arbitrarno. Različni kriteriji za povrnitev stroškov postopka so določeni že znotraj upravnega spora. Razumen razlog za različno ureditev povračila stroškov v primerih ustavitev postopkov iz 39. člena Zakona o upravnem sporu v primerjavi s primerom ustavitve pravdnega postopka po izpolnitvi zahtevka je tako enak razlogu za različno ureditev povračila stroškov v primeru odločanja o sporu polne jurisdikcije in v primeru spora o zakonitosti upravnega akta. Zakonodajalec pri ustavitvi postopka ni upošteval primerov, ko je tožnik po ustavitvi postopka v položaju, ki je primerljiv s položaji iz prvega in iz tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Za enako ureditev stroškov ustavljenega upravnega spora v vseh primerih iz 39. člena Zakona o upravnem sporu ne glede na različen dejanski in pravni položaj strank po ustavitvi postopka ni razumnega razloga. Hkrati to pomeni, da ni razumnega razloga za različno urejanje primerljivih položajev v primerih ustavitev postopkov, ki so v bistvenem enaki položajem iz prvega in tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Zato je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, odločitev sodišč, ki temelji na taki ureditvi, pa krši pritožnikovo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.