TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se zavrneta.

II. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni tožnikom povrniti vsaka 3.646,54 EUR stroškov revizijskega postopka.

Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode.

Za razliko od zdaj veljavnega ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote višajo za enak odstotek kot maloprodajne cene (prvi odstavek 19. člena), za konkreten primer relevanten ZTSPOZ, ki je veljal od leta 1974 do leta 1994, ni določal, da mora zavarovalna vsota ohranjati realno vrednost. Je pa od načela denarnega nominalizma odstopila sodna praksa. Za ohranitev realne vrednosti zavarovalnih vsot je uporabljala različne pristope, na primer, da je treba namesto zavarovalne vsote, veljavne ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času nastanka škodnega dogodka in to valorizirati na čas sojenja, pa tudi pristop, ki ga opisujeta (a ga zaradi različnega pogleda na vprašanje, ali je šlo za izjemno, katastrofalno škodo, različno uporabita) obe nižji sodišči. Po tem pristopu je treba šteti, da zavarovalna vsota zadošča, če je treba plačati odškodnino tudi več oškodovancem iz istega škodnega dogodka za škodo, ki je izjemna, nepričakovana.

Škoda, ki je nastala v konkretnem primeru, ni katastrofalna, čeprav je poškodbe prvega tožnika sodišče prve stopnje uvrstilo med katastrofalne po Fisherju. Bistvena značilnost katastrofalnosti škod kot merila za omejitev zavarovalnega jamstva je namreč izjemnost v pomenu teže in pričakovanosti škode iz enega škodnega dogodka in izjemnost, nepričakovanost škodnega dogodka samega.

Za presojo pasivne legitimacije druge toženke določba prvega odstavka 99. člena ZTSPOZ, ki določa pasivno legitimacijo domače zavarovalnice za škodo, ki jo povzroči nezavarovano vozilo, ni relevantna.17 Relevantna bi bila, če bi bilo treba vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, že v času prometne nesreče obravnavati kot tuje vozilo po prvem odstavku 105. člena18 in ga zaradi tega ob ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 102. člena istega zakona,19 šteti v Republiki Sloveniji za nezavarovano vozilo. Vendar pa v času škodnega dogodka, ki se je pripetil pred 17.10.1991, ko je pričela veljati Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in je bila ta formalno še ena od republik nekdanje Jugoslavije,20 povzročiteljevo vozilo ni bilo tuje vozilo, torej za vstop v Republiko Slovenijo ni potrebovalo listin iz prvega odstavka 102. člena ZTSPOZ in ga zato, ker jih ni bilo, ni mogoče šteti za nezavarovano vozilo.

Kršitev pravil o prednosti je po sodni praksi odškodninskega prava ena najtežjih kršitev cestnoprometnih pravil, hujša od kršitve pravil o hitrosti. To izhaja iz stališča, ki se je uveljavilo v sodni praksi, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti.