TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrnejo deli zahtevka:

- besedi »predvsem« na koncu prvega odstavka I./1. in I./2. točke izreka;

- druga alineja I./1. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o prejšnjem imenu in priimku in razloge o tem, zakaj je prišlo do spremembe imena in priimka prvotožeče stranke;«

- druga alineja I./2. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o prejšnjem imenu in priimku in razloge o tem, zakaj je prišlo do spremembe imena in priimka drugotožeče stranke;«

- četrta alineja I./1. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok prvotožeče stranke;«

- četrta alineja I./2. točke izreka, ki se glasi: »objava podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok drugotožeče stranke;«

- sedma alineja I./1. točke izreka, ki se glasi: »in drugi podobni posegi;«

- sedma alineja I./2. točke izreka, ki se glasi: »in drugi podobni posegi.«

II. Pritožbi tožečih strank se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi: »Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune stroške postopka na prvi stopnji v znesku 3.442,86 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.«

III. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je obširno in skrbno obrazložilo pravne podlage v zvezi z zahtevki za varstvo osebnostnih pravic in razreševanje kolizije dveh sklopov ustavno varovanih pravic, ki si stojita nasproti pri vprašanju, ali je določena medijska objava dopustna ali ne: a) osebnostne pravice, predvsem pravici do zasebnosti in družinskega življenja, na eni strani in b) medijska svoboda, pa tudi pravica medija do svobodne gospodarske pobude in hkrati pravica javnosti do obveščenosti, na drugi strani. Teh materialnopravnih in pravnoteoretičnih izhodišč nobena od pritožb ne izpodbija, temveč toženka izpodbija odločitev v konkretni zadevi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost.

Medijsko izražanje uživa visoko stopnjo varstva, saj imajo mediji v demokratični družbi ključno vlogo pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu. Zato mora biti izjema vsako omejevanje medijske svobode oziroma poročanja. Pri razreševanju kolizije med pravico posameznika do zasebnosti na eni strani in pravico medija do poročanja (in javnosti, da te informacije prejme) so po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ključna naslednja merila: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se objava nanaša; 3. predhodno ravnanje te osebe; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; in 6. teža naloženih sankcij. Eden najpomembnejših kriterijev je, ali in koliko sporna informacija prispeva k razpravi v splošnem interesu. Objave, ki niso v splošnem interesu javnosti, ker ne prispevajo k javni razpravi o družbeno pomembnih temah, temveč služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti, ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah.

Pravilna in pritožbeno neizpodbijana je pravna kvalifikacija prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika t. i. relativno javni osebi, torej osebi, glede katerih obstoji splošni interes v zvezi z njunim delovanjem v javnosti.

Pritožbeno sodišče se v pretežni meri strinja s stališčem prvostopenjskega, da je tožbeni zahtevek, kolikor mu je bilo ugodeno, zadosti določen oziroma določljiv, da mu je mogoče nuditi pravno varstvo. To brez dvoma velja za prepoved objave podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok, rojstnih datumih in naslovu bivališča. Dovolj določljivi pa so tudi pojmi osebna družinska zgodovina, družinsko deblo, družinski album, fotografije iz otroških let ter iz časa šolanja, s počitnic ali dopustovanja, saj so ti pojmi razumljivi vsakemu povprečno razgledanemu odraslemu človeku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je vsakršno omejevanje medijske svobode izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, zato bo treba tudi z izpodbijano sodbo določene omejitve objav tolmačiti ustrezno ozko – prepovedana je zgolj objava tistih fotografij, ki se nanašajo na osebno in družinsko življenje strank, ne pa tudi na javno delovanje ali pojavljanje v javnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevek v tem delu dovolj določljiv že z enostavno metodo jezikovne razlage, zato je odveč v pritožbi izražena bojazen, da je toženki praktično v celoti onemogočeno poročanje o tožnikih.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je premalo določen in določljiv del zahtevka, ki se nanaša na »druge podobne posege.« Ugoditev temu delu zahtevka bi po eni strani lahko pripeljala do težav z izvršljivostjo sodbe, predvsem pa bi lahko pomenila pretirano omejevanje medijske svobode.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da obstaja legitimen interes (zanimanje) javnosti za t. i. javno delovanje tožnikov, to je delovanje, ki je zvezano z njuno poslovno dejavnostjo, življenjsko filozofijo in dobrodelno oziroma okoljevarstveno dejavnostjo. O vsem v zvezi s temi dejavnostmi je dovoljeno poročati in takega poročanja tudi izpodbijana sodba (v pretežnem delu) ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim, da objavljanje podatkov o javnosti neznanih sorodnikih tožnikov, ki niso povezani z njunimi javnimi dejavnostmi, tega interesa ne zasleduje, temveč lahko služi zgolj interesu javnosti po potešitvi radovednosti, kar pa ni legitimen splošni interes.

Pri relativno (in še bolj pri absolutno) javnih osebah je pomembno, da ima javnost možnost presojati delovanje, izjave in ravnanja osebe skozi njeno celotno aktivno obdobje, torej pred in po morebitni spremembi imena. Da javnost to lahko stori, pa mora razpolagati s podatkom, kako se je določena oseba imenovala pred spremembo imena. Tudi razlogi o tem, zakaj se je neka (vsaj relativno javna) oseba odločila za tako korenito spremembo, kot je zamenjava imena in priimka, so lahko pomembni za vrednotenje njenega javnega delovanja, zato je tudi podatek o tem v javnem interesu.

Medijsko pojavljanje tožnikov, razen relativno splošnih podatkov o hobijih, življenjski filozofiji ipd., ne omogoča bralcu oziroma gledalcu vpogleda v njun zasebni, intimni družinski svet. Javno nastopanje tožnikov je bistveno in neprimerljivo drugačno kot medijsko pojavljanje nekaterih zvezdnikov oziroma oseb, ki so postale slavne in služijo denar s tem, da pred javnostjo razgrinjajo svoje najbolj intimno družinsko življenje (npr. člani družine Kardashian). Zato ni mogoče zaključiti, da bi se tožnika v javnosti prostovoljno razgalila do te mere, da bi bilo dopustno poročanje o vseh vidikih njunega življenja, vključno z vsemi vidiki in podrobnostmi družinskega življenja.

Drugi odstavek 134. člena OZ se nanaša na opustitveni oziroma odstranitveni zahtevek in torej pride v poštev le v primerih, ko je že prišlo do kršitve in sodišče odredi prenehanje (ali odstranitev) te kršitve.