TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še znesek 160.690,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od od zneska 38.229,31 EUR od 5.1.2010 do 7.11.2010, od zneska 36.217,66 EUR od 8.11.2010 do 12.1.2011, od zneska 12.644,27 EUR od 13.1.2011 dalje do plačila, od zneska 72.778,16 EUR od 3.8.2010 do 10.10.2010, od zneska 72.101,61 EUR od 11.10.2010 dalje do plačila, od zneska 70.797,30 EUR od 6.9.2010 dalje do plačila in od zneska 5.147,78 EUR od 5.10.2010 dalje do plačila;

- v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 7.639,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila;

v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v po njej izpodbijanem a nespremenjenem delu, to je v II. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 72.538,12 EUR od 6.9.2010 do 12.8.2010 ter od zneska 70.797,30 EUR od 13.8.2010 do 5.9.2010, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem a nespremenjenem delu, to je v I. točki izreka, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 4.938,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke pa mora vsaka stranka nositi sama.

Zahtevek po 631. členu OZ ima drugo pravno podlago kot zahtevek pri vtoževani odškodnini zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (131. člen OZ), zato neutemeljenost zahtevka po prvi ne izključuje utemeljenosti zahtevka po drugi (odškodninski) podlagi. Omenjena bančna garancija je krila tudi potrjene obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec iz kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti, njena predložitev pa je bila skladno z 20. členom pogodbe DARS tudi pogoj za veljavnost te pogodbe. Namen teh pogodbenih določb je bil ravno v tem, da se tožeči stranki in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti oziroma zaveze tožene stranke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja sprejetimi na podlagi ZJN). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženo stranko (naročnika del) in njenega izvajalca del, pač pa za izpeljavo na zakonu temelječe zaveze tožene stranke, ki ni bila le v tem, da tožena stranka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa je posedovanje omenjene bančne garancije toženi stranki nalagalo, da se po njej tudi ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim tudi v dobro tožeče stranke.

Za odškodninsko odgovornost zaradi opustitve preprečitve škode ni nujno, da predpisi tako dolžnostno ravnanje izrecno določajo, zadošča že, da je bilo škodo možno predvideti.

Pogoji pogodbe DARS in vsebina garancije so pri tožeči stranki že ob sklepanju podizvajalske pogodbe vzbudili utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene bančne garancije.

Ob obstoju takih pričakovanj tožeče stranke, njenih izrecnih pozivov toženki najprej na neposredno plačilo (631. člen OZ), nato pa tudi izrecno opominjanje na možnost unovčenja bančne garancije, ker plačila od S. d. d. ni prejela, je toženkino neunovčitev zadevne bančne garancije brez utemeljenega razloga mogoče šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje.

Stališče, po katerem s predložitvijo (konkretne) zahteve za neposredno plačilo pride do prehoda izvajalčeve terjatve do naročnika na podizvajalca, med tem, ko je obveznost izvršiti plačilo podizvajalcu pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ, je zastopano tudi v sodni praksi.

Glede na to, da je tožena stranka dala soglasje za angažiranje tožeče stranke kot podizvajalca nadalje, da je tožena stranka nedvomno vedela, da se je izvajalec zavezal k odstopu svojih terjatve do naročnika (tožene stranke) v korist podizvajalcev ter da je tožena stranka nedvomno vedela tudi, da se je izvajalec zavezal uporabljati za poplačila svojih obveznosti podizvajalcem enake roke plačil, kot so določeni v pogodbi z naročnikom, je prej navedeno stališče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, saj bi drugačna razlaga omogočala izigravanje namena 631. člena OZ, da podizvajalec dobi plačilo za svoje delo. Pojasnjeno velja še toliko bolj ob dejstvu, da je v predmetni zadevi tožena stranka izvajala plačila izvajalcu, še pred zapadlostjo njegovih začasnih situacij (kot tudi začasnih situacij tožeče stranke).