TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 42110-486/2019-2 z dne 6. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno obveznost pri njegovem delodajalcu, s katerim bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas. Sodišče za razlikovanje teh dveh situacij, z vidika upravičenosti do pravice do posebne davčne osnove, ne vidi razumnega razloga in meni, da že jezikovno iz določbe 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2, kot tudi iz celotnega 45.a člena ZDoh-2, takšna razlaga ne izhaja. Ne izhaja pa niti iz namena določbe 45.a člena ZDoh-2.