TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obsojenega D.V. in obsojenega D.Z. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca D.V. in D.Z. sta dolžna plačati kot stroške s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino vsak po 200.000,00 (dvestotisoč) SIT.

Pravna kvalifikacija dejanja, za katerega je bil M.K. obsojen v Avstriji, je bila po slovenski zakonodaji opredeljena po 3. odstavku 168. člena KZ-77 z zagroženo kaznijo najmanj 5 let zapora ali z zaporom 20 let, medtem ko je bila v avstrijskem KZ v 1. odstavku 143. člena zagrožena kazen zapora od 5 do 15 let za enako kaznivo dejanje. Obvezna obramba pri prvem zaslišanju je bila pri nas vezana na zagroženo kazen 20 let zapora, ker pa je bila za obravnavano kaznivo dejanje po avstrijskem KZ predpisana nižja kazen, obvezna obramba kot procesna garancija po našem ZKP v času sojenja M.K.-ju ni bila kršena.

Pravilno je stališče, da je treba veljavnost dokaznega gradiva (sodb in njim priloženih listin zoper obsojenega M.K.), pridobljenega s pravno pomočjo, presojati z vidika veljavne procesne zakonodaje države, v kateri je bil izveden kazenski postopek zoper obsojenega M.K.

Čeprav sta bila oškodovanca v Avstriji zaslišana brez navzočnosti obrambe, ki o tem tudi ni bila obveščena, ni podana kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, saj kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

Oškodovanca namreč nista identificirala nobenega od storilcev.

Pravilno vabljeni priči sta tuja državljana, ki sta izrecno odklonila udeležbo na glavni obravnavi pred našim sodiščem. Zato so bili izpolnjeni pogoji za branje njunih prejšnjih izpovedb po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP.