TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako,

da se v I. točki zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 599,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 58,19 EUR od dne 30. 6. 2008 do plačila; zneska 71,36 EUR od dne 31. 7. 2008 do plačila; zneska 86,36 EUR od dne 31. 8. 2008 do plačila; zneska 85,43 EUR od dne 30. 9. 2008 do plačila; zneska 69,27 EUR od dne 30. 10. 2008 do plačila; zneska 57,73 od dne 30. 11. 2008 do plačila; zneska 86,74 EUR od dne 31. 12. 2008 do plačila; zneska 84,51 EUR od dne 28. 2. 2009 dalje do plačila, da ne bo izvršbe;

da je v III. točki tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe plačati 215,88 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 260,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Splošni petletni zastaralni rok, ki se uporablja pri zastaranju verzijskih zahtevkov, se namreč uporablja le, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). Pri tem lahko posamezna terjatev izpolnjuje pogoje za različne terjatve, ki zastarajo vsaka v drugačnem roku. Posamezna terjatev je lahko npr. obenem odškodninska terjatev in terjatev iz gospodarske pogodbe, zato je potrebno pri uporabi pravnih pravil o zastaralnih rokih upoštevati, da posebno pravilo nadomesti splošno pravilo.(1)Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vtoževane terjatve upravnika za povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok in elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, za katerega je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Glede na to, da se splošni zastaralni rok uporabi le takrat, ko s posebnimi pravili ni določen krajši zastaralni rok, je v tako obravnavanem primeru potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok.

V obravnavanem primeru, ko je toženec na podlagi petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) za obratovalne stroške najemnika odgovarjal subsidiarno, po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne bi bilo primerno, da bi etažni lastnik oziroma najemodajalec za dolgove svojega najemnika odgovarjal v obdobju petih let, saj bi tako dolgo obdobje zmanjševalo možnost učinkovitega dokazovanja etažnega lastnika, da je najemnik pravočasno in pravilno izpolnil obveznosti iz najemne pogodbe.(2)