TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se

obdolženi S. S.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti

obtožbe, da je z A. S. zato, da bi ga vznemiril, grdo ravnal s tem, ko ga je dne 5. 6. 2012 okoli 14.00 ure v osebnem avtomobilu med vožnjo iz Celja proti Šentjurju s pestjo večkrat udaril v predel glave, nakar je v naselju Blagovna vozilo ustavil ter A. S. z nogo potisnil iz vozila, da je ta padel po cestišču, s takšnim ravnanjem pa je močno vznemiril A. S., z udarci v glavo pa mu je povzročil bolečine,

s čemer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca A. S. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Za izrek obsodilne sodbe morajo biti odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, ugotovljena s stopnjo gotovosti, ne pa s tem, kaj se je najverjetneje zgodilo. Oškodovanec ni niti omenil, kaj šele zatrjeval, da bi se med vožnjo obračal k obdolžencu kot vozniku, da bi ga ta lahko udarjal s pestjo po desni strani glave. Omenil tudi ni, da bi se pred zatrjevanim obdolženčevim napadom branil, kar bi zlahka storil s tem, da bi si glavo zaščitil z rokama, ali pa se sedeč na sopotniškem sedežu v vozilu sklonil. Sodišče prve stopnje v izpovedbi oškodovanca ni imelo podlage za zaključek, da je v posledici zatrjevanega obdolženčevega ravnanja prišlo pri njemu do vznemirjenosti in ogroženosti. Oškodovanec je na glavni obravnavi jasno povedal, da ga ni bilo strah, kljub temu, da ga je obdolženec tepel. Povedal je tudi, da je po vsem tem dogajanju, za katerega bremeni obdolženca, hotel na B. nazaj v vozilo, kar pa mu ni uspelo, ker je obdolženec sunkovito odpeljal.