TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v krivdnem izreku tako, da se dejanje, opisano v izreku napadene sodbe pod točko I pravno opredeli kot kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, nato pa se na novo odloči, da se obtožba zoper obd. V.H. (osebni podatki v prvostopenjski sodbi),

da je z namenom, da bi družbi, katere direktor je bil, pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, da bo posojeni denar s 6 % obrestmi vrnil v dogovorjenem roku do 30.5.1999 in da za zavarovanje kredita zastavlja delež družbe v stanovanjski hiši, na parc. št. 36/1 k.o., ki ga je družba pridobila s kupno pogodbo z dne 7.5.1997 od kupcev A. in D.M., v zmoto M.K., da je le-ta z njim, kot direktorjem družbe dne 28.8.1998 in 23.10.1998 v Slovenj Gradcu sklenil pogodbo in aneks o kratkoročnem posojilu, s katerima je K. dal posojilo družbi v znesku 105.000,00 DEM,

pa je H. že ob sklepanju pogodbe in aneksa vedel, da se družba nahaja v težki likvidnostni situaciji, da dolguje številnim upnikom, da se nahaja v neprekinjeni blokadi žiro računa ter da družba sredstev za vrnitev posojila nima, danega posojila pa H. tudi ni vrnil,

z opisanim dejanjem pa je M.K. povzročil premoženjsko škodo v znesku 41.357,86 EUR,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ-1,

po 4. točki 357. člena ZKP zavrne.

V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornice obd. V.H. zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice se izplačajo iz proračuna.

 

Obd. V.H. je obtožba očitala, da je pod točko I storil kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, saj je znašala velika premoženjska škoda, ki bi jo naj povzročil oškodovancu M.K. 41.357,86 EUR, ki je presegala 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo (3. točka trinajstega odstavka 126. člena KZ). Ker pa novi KZ-1 v 99. členu v 3. točki devetega odstavka za veliko premoženjsko škodo šteje znesek večji od 50.000,00 EUR, je takšna določba novega zakonika za obdolženca milejša. S svojim dejanjem je torej storil kaznivo dejanje goljufije, ki ga je potrebno kvalificirati po prvem odstavku 211. člena novega KZ-1, za storitev katerega pa je zagrožena kazen do treh let zapora. 90. člen KZ-1 v 4. točki prvega odstavka določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Ker pa bi naj obdolženec to kaznivo dejanje storil 28.8.1998 oziroma 23.10.1998, je kazenski pregon zoper njega zastaral najkasneje 23.10.2008. Zato je pritožbeno sodišče obtožbo zoper obdolženca za omenjeno kaznivo dejanje zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrnilo.