TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V sporih med upravniki in lastniki prostorov je v sodni praksi ustaljeno stališče, da za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).

Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje). To pa je okvir prvostopnega raziskovanja dejanskega stanja. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. V teoriji in praksi je sporno, ali sme sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku, kot je v tej zadevi ugotovilo sodišče, ki je na neobstoj aktivne legitimacije sklepalo iz določil priložene pogodbe o upravljanju. Bolj prepričljivo in utemeljeno je stališče, da sodišče teh dejstev ne sme upoštevati, če se stranka nanje izrecno ne sklicuje. Stranke so tiste, ki so dolžne in upravičene priskrbeti ustrezno trditveno podlago zahtevka, in zgolj okoliščina, da se neko dejstvo mimo navedb strank odkrije v dokaznem postopku, strank ne odvezuje omenjene odgovornosti. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga.

Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb in tudi teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je šele v izpodbijani sodbi razkrilo za odločitev pomemben pravni vidik, ki pa ga tožeča stranka glede na smer, v kateri je tekel postopek, tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, izpostavila pa ga ni niti tožena stranka. Sodba sodišča prve stopnje je bila zato za tožečo stranko lahko le presenečenje. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je presojalo dejstva, ki jih tožena stranka ni opredelila kot sporna, kršilo načelo kontradiktornosti.