TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravilna je sicer ugotovitev, da je delodajalčeva odgovornost posebna odgovornost za drugega. Toda to pomeni le, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegov delavec tako, kot če bi jo sam storil (smiselna uporaba 1. odstavka 170. člena in 1. odstavka 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Nogomet kot športna igra pa sam po sebi ni nevarna dejavnost. Zato organizator nogometne igre, v obravnavanem sporu delodajalec, ne odgovarja objektivno za škodo, ki med igro nogometa nastane s tem, ko en udeleženec igre povzroči škodo drugemu udeležencu igre. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do poškodbe na neravnem asfaltnem terenu, sama po sebi ne ustvarja objektivne odgovornosti. Morebitna povečana nevarnost igre na takšnem igrišču bi morala biti v vzročni zvezi s škodo. Toda sodišči sta ugotovili, da je do poškodbe prišlo zaradi brce drugega igralca med igro, ki ji je šele nato sledil padec.

Delodajalec krivdno odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri igri nogometa drugemu delavcu (154. člen v povezavi s 1. odstavkom 170. in 1. odstavkom 171. člena ZOR). Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Delodajalec ni kriv, če dokaže, da je njegov delavec (povzročitelj škode) v danih okoliščinah ravnal kot je treba.

Dokazno breme za ugotovitev, da je delavec ravnal kot je treba, nosi delodajalec, torej tožena stranka. Tožena stranka ne bi bila odgovorna za nastalo škodo, če bi zatrjevala in dokazala, da se je njen delavec (soigralec) med igro nogometa obnašal tako, kot se obnaša povprečno skrben športnik oziroma, če je šlo za igralca, ki sicer ni športnik, da se je obnašal tako, kot je pri igri nogometa med rekreacijo v danih okoliščinah normalno (skrbnost povprečnega človeka). Brcanje soigralca med igro nogometa ni v skladu s pravili nogometne igre, pa tudi ne v skladu s povprečno skrbnostjo igralca, ki se z nogometom ukvarja rekreacijsko.