TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se ti točki glasita:

II. „2. Tožencem oziroma njihovim izpolnitvenim pomočnikom se v prihodnje prepoveduje poseganje v služnostno pravico dostopa peš in dostopa z vsemi prevoznimi sredstvi po obstoječi služnostni poti, ki poteka po nepremičninah vse katastrska občina ... parcela 81/17 (ID ...), parcela 81/13 (ID ...) in parcela 81/14 (ID ...), ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin vse katastrska občina ... parcela 84/3 (ID ...), parcela 84/4 (ID ...), parcela 740/19 (ID ...), parcela 227/2 (ID ...) in parcela 230/2 (ID ...), ki so v lasti tožnika, še posebno s parkiranjem in ustavljanjem vseh prevoznih sredstev na služnostni poti, ki poteka po nepremičninah vse katastrska občina ... parcela 81/17 (ID ...), parcela 81/13 (ID ...) in parcela 81/14 (ID ...), kar zahteva tožnik več oziroma drugače (osebno oviranje prometa z vpitjem, neprimernim gestikuliranjem in osebnim postavljanjem na cesto), pa se zavrne.

3. Stranki nosita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.“

III. V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka iz 1. točke izreka) pa se pritožba zavrne in sodba v tem delu potrdi.

IV. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Materialnopravno napačno je utemeljevanje prvostopenjskega sodišča, da lahko tožnik vsakič znova poziva upravljalce vozil, da vozila umaknejo, saj takšna razlaga dejansko pomeni zoženje pogodbeno dogovorjene služnosti. Tožnik se je namreč dogovoril za služnost pešpoti in vožnje z vsemi motornimi vozili po služnostni poti, kar ne pomeni, da mora biti celotna služnostna pot sleherni trenutek prosta vseh ovir, mora pa biti prevozna, ne da bi za to tožnik moral aktivno posredovati. Ustanovitev služnosti bi izgubila svoj pomen, če bi jo razlagali na način, da bi služnostni upravičenec moral vedno znova posredovati za dosego cilja, za katerega je bila služnost ustanovljena.