TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso in sicer obsojeni S. P. v višini 2.000,00 EUR, obsojeni R. Č. pa v višini 1.800,00 EUR.

V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016.

V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.

Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva.

Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.

Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi.

Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition.

Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.

Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.