TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik v pripravljalni vlogi zahteva povrnitev stroškov za predlog za razpis obravnave z dne 18. 10. 2016, pri čemer v njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka z dne 9. 1. 2017 takega zahtevka ni moč zaslediti. Enako velja tudi za stroške pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P .../2016 z dne 22. 2. 2016, kajti tudi tega stroška tožnik v zahtevi za povrnitev stroškov ni uveljavljal. Nadalje je tožnik v pripravljalni vlogi zahteval povrnitev stroškov parkiranja in sicer trikrat parkirnino v višini 15,00 EUR. Te stroške je tožnik uveljavljal že v upravnem postopku, tožena stranka pa jih je v izpodbijanem sklepu zavrnila z obrazložitvijo, da teh stroškov postopka ni z ničemer izkazal. Ob vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da dejansko niso bila predložena dokazila o navedenih parkirninah, zato je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko teh stroškov ni priznala, saj zanje niso bili predloženi ustrezni dokazi.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožnik že v upravnem postopku zahteval nagrado za posvet s stranko in nagrado za pregled zadeve po tar. št. 39 OT. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pojasnila, zakaj teh stroškov ni priznala, in sicer je navedla, da je tovrstni strošek že vključen v strošek za opravo posameznega procesnega dejanja, ki takemu posvetu sledi. Sklep je torej v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožnik se pri teh stroških sklicuje na tar. št. 39 OT. Iz določil Odvetniške tarife je razvidno, da pripada nagrada za posvet in za pregled spisov v primeru, če storitve iz tar. št. 39 niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev. Torej je tožena stranka tudi v primeru materialno pravo pravilno uporabila, ko je štela, da ni šlo za samostojno storitev, ampak v povezavi z opravo posameznega procesnega dejanja, ki posvetu sledi.

Postopka mediacije ni mogoče šteti kot dela pravdnega postopka. Iz navedenega razloga tožnik ne more zahtevati nagrade za pravno pomoč v postopku mediacije v okviru stroškov, do povračila katerih je upravičen iz izvajanja pravne pomoči, odobrene le za sodni postopek. Tega po mnenju sodišča tudi ne more spremeniti dejstvo, da je v četrtem odstavku 28. člena ZBPP predpisana dolžnost prosilca za brezplačno pravno pomoč, da poda soglasje za mediacijo, če ga poda tudi nasprotna stranka, in da sodeluje v tem postopku. Po presoji sodišča izpolnitev te dolžnosti pomeni materialni pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, njegova neizpolnitev pa razlog za njeno prenehanje ter posledično vrnitev prejete brezplačne pravne pomoči (peti odstavek 28. člena ZBPP), ne pa tudi, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za postopek mediacije. Za to je potrebno posebej zaprositi in taka pravna pomoč mora biti izrecno navedena, kar pa v obravnavani zadevi ni bila.