TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki spremeni tako, da se

obtožena A. A.

po 1. točki 358. člena ZKP

oprosti obtožbe,

da je z namenom, da bi se družba X,. d.o.o. popolnoma ali deloma izognila plačilu davkov, dala lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, ki vplivajo na ugotovitev davkov oziroma ni dala popolnih podatkov ter na tak način preslepila organ, pristojen za odmero ali za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, obveznosti, ki se jim je izogibala, pa pomenijo veliko premoženjsko korist, s tem,

da je A. A. kot edina lastnica in direktorica družbe X., d.o.o., Ljubljana, pooblaščena za razpolaganje s sredstvi družbe na računih družbe kot davčnega zavezanca z davčno številko,

sama ali z njeno privolitvijo druga oseba, v nasprotju s predpisi Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) in 21. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, dne 4. 12. 2006 in dne 29. 12. 2006 v imenu X., d.o.o., predložila Davčnemu uradu Ljubljana obrazca DDV-0 za obračun davka na dodano vrednost, prvič za obdobje julij - september 2006 (tretji kvartal), drugič pa za obdobje oktober - december 2006 (četrti kvartal), kjer je v rubriki o vrednosti nabav pod postavko 26 „Pridobitev blaga znotraj Skupnosti“ bila vpisana vrednost 0 (nič) SIT, v rubriki o obračunanem DDV od dobav pod postavko 37 „Od pridobitev blaga znotraj Skupnosti 20%“ pa prav tako vrednost 0 (nič) SIT, čeprav je družba X., d.o.o. v obdobju teh obračunov iz držav Skupnosti, to je zlasti iz Nemčije, Avstrije in Belgije, nabavljala rabljene avtomobile brez plačila DDV in jih naprej prodajala domačim kupcem z obračunanim DDV v višini 20% od prodajne cene in to ceno skupaj z zaračunanim DDV so domači kupci po računih družbe X., d.o.o. tudi plačali družbi, kot je razvidno iz 1. in 2. tabele:

1. tabela:

[FOTO ID="20210728132815" SRC="" /]

2. tabela:

[FOTO ID="20210728132817" SRC="" /]

[FOTO ID="20210728132818" SRC="" /]

družba X., d.o.o. pa tako prejetega zaračunanega DDV pri prodaji ni odvedla v proračun, saj je v drugem svojem obračunu DDV za 4. kvartal 2006 celo neresnično izkazala za 55.234.806,00 SIT (230.490,76 EUR) več plačanega DDV pri nabavi oziroma pod postavko 52 „Preplačilo DDV v davčnem obdobju“ za ta znesek;

vrhu tega pa ob priliki nabave in nadaljnje prodaje rabljenih avtomobilov iz inozemstva ni v skladu s predpisom 8.b člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila (ZDMV-B) davčnemu organu oddala napovedi za odmero davka na motorna vozila (DMV) po stopnji 13% za vsa vozila, ki jih je X., d.o.o. nabavila v inozemstvu, najmanj v 11 primerih navedenih v 3. tabeli, napovedi ni oddala:

3. tabela

[FOTO ID="20210728132819" SRC="" /]

na tak način je družba X., d.o.o. pridobila premoženjsko korist najmanj v višini zaračunanega in prejetega pa ne odvedenega DDV v vrednosti 620.515,00 EUR ter neplačanega DMV v vrednosti 74.624,59 EUR, torej skupaj najmanj 695.139,59 EUR, kar je velika premoženjska korist,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice proračun.

Pritrditi je pritožnici, da je uporaba KZ za obtoženko v obravnavanem primeru milejša. Po starem KZ je namreč kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena podano, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je torej kot zakonski znak določen tudi posebni namen storilca. Novela KZ-1B pa tega zakonskega znaka, ki opredeljuje subjektiven odnos storilca, več ne določa in tako za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že zgolj pridobitev velike premoženjske koristi.

Tožilstvo, ki je obtoženki očitalo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, je torej podalo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, vendar pa je nadalje ugotoviti, da v opis očitanega dejanja ni navedlo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v celoti izostal zakonski znak, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist.