TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik pri svojem izračunu teka roka za ugovor očitno ni upošteval načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto na občni seji 14. 1. 2015, po katerem se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva, in ki ga je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.

Kot izhaja iz prakse Sodišča EU (Zadeva C-396/09 (20.10.2011)) je „za določitev središča glavnih interesov dolžnice treba 2. stavek prvega odstavka 3. člena Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti razlagati tako, da je središče interesov družbe dolžnice treba določiti tako, da se prvotno upošteva kraj uprave te družbe, kot ga je mogoče določiti na podlagi objektivnih elementov, ki jih lahko preverijo tretje osebe. Če so vodstveni in nadzorni organi družbe na statutarnem sedežu družbe in če se odločitve glede upravljanja te družbe sprejemajo v tem kraju tako, da to lahko preverijo tretje osebe, domneve iz te določbe ni mogoče ovreči. Če kraj uprave družbe ni na statutarnem sedežu družbe, je mogoče v državi članici, v kateri družba nima statutarnega sedeža, šteti za elementa, ki zadostujeta za ovrženje domneve zakonodajalca Unije le, če je s celovito presojo vseh upoštevnih elementov mogoče ugotoviti, da sta dejansko središče uprave in nadzora te družbe ter kraj upravljanja njenih interesov v tej drugi državi članici in sicer tako, da to lahko preverijo tretje osebe."